Končno sem v Šolnovo odpeljal Francija in Rafkota, ki sta se med jamarje vpisala samo zato, da bosta videla jezero na dnu jame skoraj ob njuni hiši. Za dobro vago se nam je pridružil še legenda Tomaž, a ga imam na sumu, da samo zato, da bo lahko kritiziral moja pritrdišča, vozle, zanke … Saj vem, da me ima rad in da je godrnjal samo iz ljubezni in ker takšen pač je, ampak rokice so se mi pa vseeno malo tresle, ko sem bingljal dol in kritiško opazoval svoje vozle!
Kakor koli, v prvi dvorani sem že začel godrnjati, ker je svetilka delala za en klinc in sem počakal Francija, da mi je svetil, ko sem menjal baterije, a kaj dosti bolje ni bilo. Sem se pač vdal v usodo in začel napeljevati naprej, ko sem nenadoma ugotovil, zakaj tudi nove baterije ne delajo nič boljše od starih – na nosu sem imel sončna očala! Mah, se zgodi tudi najboljšim. Postavil sem jih na kamen poleg pritrdišča, da jih vzamem nazaj grede, da se med spuščanjem v žepu ali transportki ne bi poškodovala in je nekako šlo. V Šolnovem sem bil že ogromnokrat, ampak veselje je opazovati veselje ljudi, ki so dol prvič. In je zadoščenje za matr, ko potem pospravljam štrike in tovorim in kolnem in se potim … Ni bilo prehudo teh 130 metrov dol, res ne, tudi gor z vsemi tistimi štriki mi ni bilo prehudo, le ko sem prišel do predzadnjega pritrdišča, kjer so bila očala, sem pa že imel vsega počasi dovolj. Malce sem pa tudi pivo že sanjal, ki nas je čakalo pri vhodu v luknjo, v hladilni torbi. Jasno! Sem že pograbil očala, no, skoraj sem jih že pograbil, ko sem se spomnil, da bi bilo mogoče dobro prej pritrdišče razdret in štrik v torbo pospravit. In sem to storil, potem pa utrujeno rokico počasi stegnil proti sončnim očalom. So čakala lepo mirno na skali. Sem opazoval tisto roko v nerodni rokavici, kako se bliža očalom in razmišljal, ali bi morda rokavico snel (ko matice šravfam na pritrdiščih, jo vedno snamem, zaradi boljšega občutka!), potem pa zagrabil očala z mislijo, da mi pa že ne bodo dol padla. In še preden se je misel do konca scmarila v možganih, so očala iz tistih okornih gumijastih delavskih rokavic seveda zdrsnila v globino. Sem kar visel tam kakor klobasa v dimni kamri in nekaj časa sploh nisem dojel. Mah, v rit! Sem zavpil gor, da grem po očala in začel nazaj šravfati pritrdišče in tako do dol! Sem se dotaknil tal in za hip pomislil, da očal zagotovo ne bom našel, ker je jama res ogromna, a sem se vseeno odpel sprehodil okoli. Ni jih bilo. Sem se že sprijaznil z izgubo, saj se mi ni prvič pripetilo kaj takšnega in se spet pripel na štrik in nekajkrat zabrcal gor, ko sem pod nogami opazil še eno poličko, ki je prej nisem opazil.
Kaj pa, če so tam?
Poln kufer vsega sem že imel in se mi ni ljubilo še enkrat prepeti in tistih par metrov dol spustiti, in čeprav so možgani tulili, da naj grem kar gor, ker da jih tam itak ni in da je škoda matra, sem se vseeno spustil. In so bila tam. Ne preveč poškodovana, le eno stekelce je padlo iz okvirja. Hm, Rajko Banič pa res zna nardit očala, ki zdržijo tudi 100 metrski padec!
Sem jih pobral, spravil v torbo in pičil navzgor. Sem bil kar malo vesel, priznam, ampak po kakšnih dvajsetih metrih sem nekako posumil, da grem gor vseeno prelahko. Da bi me med nogami morala tiščati teža transportne vreče z vrvjo! In sem si meter ali dva dopovedoval, da tako lahko vlečem zaradi veselja, ker sem očala našel, potem pa vseeno pogledal navzdol in se skoraj zjokal. Globoko pod mano je na tleh ležala transportna vreča. Se mi zdi, da sem zaklel, lahko pa da tudi nisem in da se mi je takrat že sladko žvižgalo, ne vem, a sem se enostavno prepel, spustil, zapel vrečo in pičil gor. In spet vse pospravil in ven pokukal že v mrak.
Potem pa k Franciju, kjer so ženske napekle ko za eno majhno ohcet in sem prepričan, da par dni čez nobeno oćino ne bom prišel, ker sem jedel. Res jedel. Splača se it v Hinje!
