Damijan Šinigoj

Danes je bil na fotoseansi za novo knjigo, ki bo kmalu izšla pri Gogi, Miha Mazzini. Robert je bil malo živčen, ko nas je ko plašne kokoši lovil okoli in razporejal v kader, še bolj pa potem, ko z Mihatom nisva dovolj profi pozirala, ker sva pač klepetala. In sva se zresnila za trenutek, ker so zagrozili, da naju bodo presedli. Kakor v šoli. No, potem smo odšli še v Situlo, kjer je bil pa za hipec živčen Miha, ker si je naročil salato in ga je Nina ves čas prepričevala, da tako velike sklede ne bo mogel sam pojesti. In Miha, ki Nino kot lektorico upošteva, jo kot tam neko, ki sumi v njegove jedilne sposobnosti, pač ni upošteval, le malce bolj zaščitniško je objel skledo, da mu ne bi vskočila v jed.

Potem sva pa spet klepetala, sem užival kot vedno oziroma še bolj, ker doživljam novo izkušnjo, ki jo je Miha seveda že povsem zaužil in skonzumiral. Film. Ves navdušen mu pripovedujem o svojih izkušnjah, on svoje deli z mano. Identične. Sem moral na pokušino kostuma v LJ, ker sem si izboril majhno vlogico v filmu (sem jo sicer, ko so mi jo dodelili, debelo razširil, a je režiser seveda zradiral zadevo, ker iz enega tam nekega obskurnega lika pač ne moreš čez noč narediti glavne vloge, kar sem skrivoma poskušal narediti!). Igral bom šoferja, ki izreče en kratek stavek (ja, vsak dan ga treniram pred ogledalom in me familija že komaj prenaša!), pa tudi obleko sem že našel, tipično šofersko. Še danes, če mene vprašate, kaj šele leta ’91! Belo spodnjo majico brez rokavov, kavbojke, bele nogavice in natikače.  Ampak tako ne gre, sem moral na RTV med kostume, da so mi izbrali pravi autfit in sem nadvse užival med oblekami moje mladosti. Kakor da bi prišel domov v preteklost. Očetovi rekelci so tam in moje srajce in teniske. Samo bele spodnje majice in belih nogavic nisem dobil, ker bi bilo preveč beline in se potem huda tetovaža, ki mi jo bodo tudi narisali (kakšen šofer bi pa bil brez JLA tetovaže, vas prašam?!), ne bi dobro videla. Iz Trsta sem pa naročil šop prsnih dlak, da bom bolj pristen …

No, in so mi deklice tam dol zaupale, da imajo težave zaradi činov, ki sem jih nametal v scenarij in da so nekatere komaj pridobile in sem bil dobrohoten in predlagal, da čine še zmeraj lahko spremenim, a ne gre več. Zgodba ni več moja. Je zaživela z nešteto ljudmi, ki so postali del tega. In je, kar je. Mi je Miha povedal, da je v nekem svojem scenariju postavil dva junaka na neko polje, kjer sta se pogovarjala, vmes je pa zapisal, da zadaj pelje vlak. Ker se mu je to zdelo kul. In ko je prišel potem na snemanje, se je kar prestrašil, ko je ugotovil, da so zaprli del proge, najeli vlakovno kompozicijo in jo šibali gor in dol. Jih je vprašal, zakaj to počnejo in so mu odgovorili, da zato, ker tako piše v scenariju in je z občutkom krivde zaradi dodatnih nepotrebnih stroškov predlagal, da to zradira, a je bilo že prepozno. Zgodba ni bila več njegova …

Tako je zdaj tudi z mano, nadzora ni več, lahko se samo še čim bolj vživim v vlogo in jo odigram po svojih najboljših amaterskih zmožnostih in držim pesti za oskarja za stransko stransko stransko vlogico. “Are you talking to me?!”

Ja, to nisem jaz leta ’91, da se ne bo kdo zmotil, to sem jaz danes, v uniformi šoferja!