Damijan Šinigoj

Ja, groza, brezdelen Robert je hudičevo orodje, kar ne ve, kaj bi in potem v kino povabi ob najbolj neprimernem trenutku, ko je moja preljuba soproga poleg in potem ona zagrabi kot čistokrven pitbul in, evo mene, šibam v kino. Kar je groza. Je Robert karte kupil, žena moja draga je za posebno priložnost, ko greva skupaj ven, še k frizerju skočila in že smo bili v Tušu. Šli smo v kino z imenom 5kinodvoran. Domiselno, da se človek ne zmede ali izgubi. Robert je rekel, da je cela dvorana naša, ker da so samo 5 kart prodali in sem predlagal, da bi sedeli vsak v svoji vrsti in bi se potem po telefonu pogovarjali, a smo na koncu sedli skupaj, na sredino, ko so se začele reklame, so se pa usuli gledalci, ki so zamudili, ker so kupovali kokakole in jumbo kokice, da so lahko srkali in mljackali. In sem bil ves živčen, če nas bo kdo s stola zrinil a nas na srečo ni, potem so se pa itak reklame za prihajajoče filme začele in sem potegnil ven svoj mobitelček in vneto zapisoval (pod notes/to do tasks!), katere filme se splača še dol potegnit. Saj bi lahko tud na spored pogledal in potem dol potegnil zadeve, a potem ne bi doživel prijetnega presenečenja, ko me je v temi Robert nežno prijel za rokico in nekaj časa ni pogruntal, da na sredini ne sedi moja žena! Jaz sem že vedel, zakaj sem vztrajal, da na sredini sedim jaz …