Damijan Šinigoj

Ker sem človek s švoh hrbtenico in se venomer klanjam na vse strani in pred vsemi, hkrati pa je tukaj tudi peza let, sem moral zaradi vse bolj pogostih bolečin v križu k zdravniku, posledično pa danes tudi na magnetno resonanco. Da vidijo, koliko časa se bom še lahko klanjal pred vsemi pa to … Ura pregleda je bila zgodnja (no, zame), ker me že nekaj dni v zgodnjih urah zbuja ropotanje na strehi, zato sem bil kar utrujen, pa še samo eno kavo sem, ko sem prišel v bolnišnico. In so me potem zaprli v tisti tesen prostorček (klavstrofobije ni bilo, ker sem izkušen jamar, jasno!), se je pa pripetila druga nezgoda, zaradi katere mi je bilo kar malo nerodno. Namreč, v tisti zadevi ropota do boga amena, da ti dajo celo čepke za ušesa in moraš biti povsem na miru, da je slika jasna, a meni je vseeno uspelo zaspati. OK, saj mislim, da nisem povsem zares zaspal, je pa res, da mi je tisti gumb za paniko iz rok padel in na poziv zdravnika, če je vse v redu, se tudi nisem takoj odzval, ampak jaz bolj mislim, da je to posledica mojega globokega razmišljanja. Da mi je padel gumb, namreč. Da se pa na zdravnikov poziv nisem takoj javil, pa gre bolj za to, da nisem vedel, da je vprašanje naslovljeno name, ker je glas prihajal iz nekakšnega zvočnika in človek se seveda upravičeno ustraši in premakne, potem je pa slaba volja, ker morajo slikanje ponavljati …

Ampak, OK, manj ponosen sem na svoje junaške prsi danes. Sem namreč (brez majice) zlezel na podstrešje in se po trebuhu plazil do strešnega okna, da vidim, kako so naredili. Plazenje mi ni povzročalo nobenih težav, ker sem izkušen jamar, kot zagotovo že veste, izolacije se pa tudi nisem bal, ker sem bil prepričan, da danes steklena volna, za katero so nas učili, da srbi ko sto vragov, ni več ista kot je bila. Ampak, očitno je. No, mogoče celo ni, ampak srbi pa še vedno za popizdit. In me je danes celo Klemi postrani gledal, ko sem se na kofetkanju z njim z roko pod majico ves čas sprehajal po trebuhu in okoli bradavic. Ampak oblizoval se pa nisem, to pa ne!