Podjetnost
Moj zlati srednji sin Gašper ima počitnice in se seveda ne dolgočasi. Ker ga ni nič doma. Nekaj dni zapored sem ga videval, kako je pridno hodil domov po pijačo in sem bil prav ponosen, da mi je enkrat pa končno uspelo nekaj doseči pri njem. Namreč, vroče je in zahtevam, da pije. Da ne bi dehidriral. A kaj, ko vedno pozabi vzeti s sabo na kolo tudi bidon s tekočino in pride domov ves pregret in rdeč v glavo, da kar žari od njega in poskuša v nekaj sekundah, ki jih ima na voljo za pit-stop, nadoknaditi vso izgubljeno tekočino, da se kar kadi iz njega. In sem se jezil in bentil, potem pa je moj zlati srednji sin očitno sprevidel, da imam prav in me je začel ubogati. Sicer se mi je zdelo malo čudno, da po novem vzame kar dve plastenki s sabo, a se v to kaj dosti nisem poglabljal, da dete le pije. Ko pa sem enkrat svoji predragi soprogi omenil, da se Gašper očitno popravlja, ker zdaj pa veliko pije, me je le začudeno pogledala, potem pa pojasnila, da je postal podjetnik. In me je kar na rit vrglo, res!
»Kaj je postal?«
»Podjetnik. Cedevito prodajajo.«
»Komu?«
»Žejnim,« je bila duhovita Monika, a je potem vseeno morala bolj detajlno pojasniti. Vroče je, to vsi vemo, ljudje so žejni, to tudi vsi vemo, ampak moj sin ve očitno tudi, da ljudje pijejo tudi med sprehajanjem, če jim le kdo ponudi. In se je par mladeničev organiziralo – nekdo je prinesel plastične kozarce (ki so jih na začetku celo prali, dokler Gašper v garaži ni odkril mojih kozarčkov, ki jih imam za gore ali jame), nekdo veliko kartonsko tablo, na katero so napisali svojo konkurenčno ponudbo, nekdo plastenke, nekdo cedevito …
Moram povedati, da mi to ni bilo niti najmanj všeč. Res ne. Pa podjetnost gor ali dol. Še posebej, ko mi je kar nekaj prijateljev povedalo, da je moj srednji zlati sin stal ob cesti med bloki s kartonskim napisom (očitno je bil tistega dne zadolžen za EPP!?) in celo malce potekel ob avtu, da bi si morebiti morda le premislili in se odžejali pri njem. Ko je prišel domov, sem se z njim seveda poskusil pogovoriti, a nekako ni šlo, ker je njegov obražček preveč žarel od navdušenja, ko mi je pripovedoval, da kozarec cedevite pri njih stane 15 centov, da imajo že eno stalno stranko, saj en starejši gospod pri njih vedno spije kozarec ali dva, da jim veliko ljudi da tudi napitnino in da razmišljajo celo, da bi uvedli »drive inn«, ker je ena gospa ustavila kar na cesti in so ji postregli kar v avtu (verjetno ji je crknila klima, domnevam)! In potem nisem imel srca kar koli mu prepovedovati, le rekel sem mu, da mu lahko dam jaz toliko denarja, kolikor ga zasluži s prodajo pijače, ker se malce bojim, da mi bodo sosedje začeli v moj pisemski nabiralnik metati po deset in dvajset evrov. Saj veste: Evo, vrata in okna so zamenjali pa streho in fasado, dovoz obnavljajo in vse, otrok mora pa cedevito prodajati …
Aktualni komentarji