Damijan Šinigoj

No, pa se je končno začelo. Prevajanje mojega scenarija na Jurijev film. Prvič lahko svetim pri tako velikem filmskem projektu in sem fasciniran do nezavesti. Koliko ljudi, kakšen aparat, pa vsakdo ve, kaj mora početi. Po daljšem ogledovanju sem prišel do zaključka (in to tudi pošteno povedal režiserju, ki mi je sicer ponudil stol ob sebi, čeprav je pa tudi res, da na njem ni bilo napisano moje ime), da je še najboljše biti režiser – samo sediš in tu in tam kaj zagodrnjaš, ostali pa delajo! OK, seveda ni čisto tako, ampak vse teče kot dobro naoljen stroj. Ko sem prišel na železniško postajo Rakovnik, ki je ena od dveh dobro ohranjenih retro postaj, mi je bilo seveda nekaj čudno, pa ne toliko zaradi tehnike in sem šele čez čas ugotovil, da kakšnih 30 statistov, oblečenih v obleke iz devetdesetih let, tam niso naključni pasanti. Ves navdušen sem pričakoval akcijo, ki je pa potem seveda ni bilo. Vsi ti ljudje so seveda delali do nezavesti, ampak posname se en kader, pa potem vse premakne, pa bližnji posnetki, pa pogledi iz drugih kotov, pa totali, kjer nastopijo tudi statisti, pa pogled glavnega junaka, pa popolnoma obstranska zadeva na drugi strani vlaka … Snemanje je trajalo krepko čez 6 ur, dobili pa smo posnetke za 58 sekund v filmu. No, morda malo več, morda za 59 sekund, je bil negotov Jurij!

Kakor koli, fasciniran sem bil nad prevajanjem zapisanega v igrano, res! Pustimo igro ob strani, ta je seveda pomembna, ampak kako pazijo na milijon malenkosti, nekdo je zadolžen za masko in preverja, če je vse tako, kot mora biti, kostumografinja popravlja obleke, frizure, ob belem dnevu osvetljujejo, skrbijo za ton, rekviziterji preverjajo, ali je dovolj materiala v torbah fantov, ki odhajajo k vojakom  …

Za 58 sekund v filmu pošteno boli rit, res! Igralca, za katerega sem zapisal, da se spotakne in pade (ker se mi je med pisanjem zazdelo, da to bi pa res bilo komično!), pa je verjetno bolelo še kaj drugega, ker so njegov kader ponavljali kar nekajkrat. Nisem šel pofirbcat, kako je videti njegov padec, ker me je že pri ene tretjem tresku začela peči vest … Ja, naslednji scenarij bo bolj milosten, zagotovo! Pa tudi mrtvih ne bo, v tem štirje umrejo. Ampak na srečo ne zares …