Home > Razno > Terensko nosilo

Terensko nosilo

20. avgusta 2010

Danes smo se spet zapodili v Hinje k Franciju in Rafkotu malo po luknjah brskati. Tam je res super in domačini so čisto prijazni, pokažejo vse luknje, ki jih je potrebno raziskati, hkrati pa vsakdo kakšno pametno doda, moški večino povedo, da imajo tudi radi luknje, ampak malo manjše in ožje. O čistoči kaj veliko govora pa ni, ampak pustimo to …

Ker Ladko še ni povsem zrihtan (sam še par malenkosti, kar bo res ajn cvaj draj)!, smo se odpeljali s Klemijevim gliserjem, ki ni za po hostah, jasno in ker se mi peš hoditi ne ljubi, sem si omislil drugo vozilo na štirikolesni pogon. No, ne vozilo, bolj nosilo … Jasno, hecam se, osel je bil bonus. Gospodar nam je pokazal luknjo potem pa še na pivo povabil in tam sem videl osla, drugo je pa že zgodovina, bi lahko rekel. Recimo. Smo namreč pili pivo (in kavo tudi) in razmišljali, v katere vse luknje bomo še pogledali, osel je pa rigal. Je bil vesel, kaj pa vem, ali je pa mislil, da je pes čuvaj ko v Bremenskih godcih. In sem vprašal gospodarja, za kaj pravzaprav potrebuje osla. Me je popravil, da govorimo o oslici, ki ji je ime Tajči. In ko sem si ravno začel filme rolati, zakaj bi lahko Tajči recimo potreboval, je pojasnil, da za jahanje. Hmm. Že, že, sem ga provociral, ampak, kdo koga nosi?! In je lastnoročno skočil v hišo po fotografijo. Sebe na Tajči. Sem ga hecal, da je to fotošop in podobno in seveda ni vedel, kaj je to fotošop in sem bolj enostavno povedal in potem je bila seveda ajn cvaj draj oslica zunaj in z uzdo okoli gobca. Pa z deko čez mršav hrbet. Poti nazaj pa ne več. Ker če otresaš gobec brez veze, kdaj tudi po njem dobiš.

Evo, jahaj! Hm. Saj ne, da me ne bi mikalo, le oslička boga se mi je nekako smilila, nekako nisem videl svojih osemdeset plus kil na njen hrbet postaviti. A me je pomiril, da Tajči brez problema potegne in sem zajahal. Kaj sem pa hotel drugega. Malo me je bilo sicer strah, ker osla regirati ni hec, vam povem, osel gre, kamor osel pač hoče. Avtomatično je potegnila proti gostilni, a sem se zbal, da bi par lokalnih modelov ziher proti bolnišnici za zdravljenje alkoholikov pobegnilo, če bi prijahal mimo (dohtar, res, vam prisežem, en visok model v jamarski opremi je prjahal mim na oslici, ne lažem, pa spil tud še nisem glih velik takrat, sam za žejo!) in sem kar obrnil in nazaj proti štalci. Sem že glih začel uživat, ko je paparazo Robert začel škljocat s fotoaparatom in flešom in potem nisem več toliko užival, ker je Tajči nemirna postala in z ušesi migala, meni je pa z nogami do tal kljub vsemu par centimetrov manjkalo in ne bi bilo glih luštno parkirat na silo dol in sem jo poskušal malo upočasniti ali pa zaustaviti, pa se Tajči ni dala. Ker saj veste, kakšne so te babe, poskušaš krotit, pa ne gre, jasno! Priznam, sem bil kar vesel, ko sem razjahal, Tajči pa verjetno tudi. Potem jo je zajahal Robert in so se vloge zamenjale in sem jaz papariciral, ampak njemu je šlo še slabše spod nog, ker je bila Tajči že naveličana in ga ni nič ubogala (ali pa ni tako velik moški kot jaz, kaj pa vem!) in je kar kmalu obrnila in se vrnila proti štalci …

Mi pa v nove jame in že pod noč še k Rafkotu, kjer je njegova preljuba soproga že spet ohcet pripravila in smo se napokali, da bi kmalu eksplodirali. Še dobro, da sem Tajči jahal pred večerjo in še dobro, da sem na morju že bil. Si predstavljate, da bi našim dragim sosedom razlagal, kako sem po Tajči skakal?!

  1. 21. avgusta 2010 at 00:22 | #1

    To je res, in sem glih pomislil, da zna tako lepo rokice dvignit obe v zrak, da bi lahko v mojem filmu igral agresorja! 🙂

  2. Marko
    20. avgusta 2010 at 11:25 | #2

    Zadnja fotka bi bila komot južno od slo, nekih 20 let nazaj posneta, ne zarad osla in hiš – zaradi roberta!

Comments are closed.