Damijan Šinigoj

V Gogi smo imeli literarni večer z Mihom Mazzinijem, frišno iz tiskarne je namreč prišla njegova nova knjiga Duhovi. Zanimivo in duhovito kakor vedno, ko je Miha v centru pozornosti. Celo anekdotice smo se spomnili, ko je pred leti s trolo odhajal po nagrado za najboljšo knjigo (Drobtinice) in je pri izhodu stopil na nogo neki malce starejši neposredni proizvajalki. Se ji je seveda opravičil, a mu je ta vseeno vrgla v obraz, da je ovca nepismena …

Fotke v knjigi in tukaj dol je prispeval Robert Kruh, jaz sem mu pa prispeval za en burek …

Pimpam Ladislava, dela ša na miljon in brez pomoči ne bi šlo. Igor mojster, jaz vajenec, Robert vajenčev vajenec. Kar pomeni, da zna še manj ko jaz, ima pa voljo. Kar tudi šteje. Sem premontiral gume in dal bolj opasne gor in se je Robert odločil umazati roke. Jasno da šele potem, ko je opazil kompresorsko pištolo. Da ni treba šraufat na roke. In je skakal in montiral, da se je kadilo in se je umazal do komolcev, enkrat vmes je še v Spodnje Braslovče skočil, ker se je cev s kompresorja snela in je malce zapihalo in se je ustrašil enkrat je pa v hlače narinil, ko je Ladislava dvigal in se je malce proti njemu nagnil. Ko sem to pripovedoval prijateljem, so se vsi smejali razen Klemija, ki se je totalno vživel in je vsem prepovedal norčevati se iz tega, ker to je nevarno in mi sploh nimamo pojma …

Kakor koli, smo mojega spimpali in smo se še na njegov avtomobilček ozrli. Ki dela ko švicarska ura, le tablice ima iz tiste serije, s katere se barva zradira že prvič, ko avto opereš. In s takšnimi vozi že ene deset let (tekmujeva v številu prevoženih kilometrov in rahlo vodim!) in sem danes predlagal, da bi jih malce osvežila. Ali s flomastrom ali s črno oljnato barvo. In je bil takoj za, jasno, samo ker ne jaz ne on nisva imela potrebnih pripomočkov za osveževanje tablice, sva se zapeljala do Igorja, ki vse to ima. In je začel barvati sprednjo tablico, jaz pa zadnjo. Ene pol ure za njim. S še bolj smotanim čopičem kot ga je imel on, pa je že njegov bil ves hecen! Kakor koli, je šlo lepo in natančno, enostavna pobarvanka med črtami pa to, dokler model ni napravil klasične napake in omenil, da bo končal pred mano. Jaz pa tako tekmovalen človek kot sem tega nisem mogel dovoliti in sem pobarval hitreje od njega, jasno, ne pa tudi lepše. Ker ko je tekma ne gledaš glih, da bo med črtami in da ne bo zacejalo pa to. Greš na zmago, pri čemer trpi estetika. V svoj zagovor pa naj povem, da so črke in številke iste, kot so bile, jih nisem nič spreminjal! Potem sva zadevo še posušila in namontirala nazaj na vozilo, zdaj čakam, da bo prvič pricvilil s fotko z radarja domov. Do zdaj namreč niso vedeli, komu poslati, ker je bilo vse belo …

Moj zlati sin je s šolo odšel v hribe za par dni in sem ga med vožnjo na sceno poklical, pa se seveda ni oglasil. Le čez par minut me je njegov SMS zadel.

Max to me (12:45 PM) Ne da se mi govrt zej, bom pol k pridemo gor.

me to Max (12:48 PM) Gnojcek! Sm se hotu sm pohvalt, da se mau pa bos sin slavnega igralca!

Ko sem se peljal domov, sem ga spet poklical, da slišim, kako je in da mu povem, kako sem jaz. Seveda se ni oglasil in tudi SMS me ni zadel. Sem mu ga poslal jaz.

me to Max (8:45 PM) Kdaj torej se ti bo dalo govort??

Max to me (8:48 PM) Jutri

Takole mamo, nimam kaj. Nepotrebno blebetanje je le izgubljanje energije in moj sin energijo špara …

Danes pa je zares nastopil moj zvezdniški trenutek, sem odigral sceno tudi s tekstom. Zaradi treme sem bil na Počku malo bolj zgodaj. OK, to seveda ni čisto res, ker sem spet spal kot polh, le kompletna ekipa je bila zaustavljena zaradi podrtega drevesa, jaz sem pa obvozno pot našel …  OK, nisem je našel, le ko sem rahlo zamujal, sem zagledal moj tovornjaček (moj seveda samo v filmu) in sem kar pičil za njim. In bil zatorej skoraj prvi. Sem natikal kostum in potem še korekcija brade (ker je medtem, ko sem odigral že en prizor, rahlo zrasla) in tatuja, potem je pa že Andraž prišel, da me čakajo. In sem vstal, jasno, rad in vedno ubogam in zavil proti kofe avtomatu. V drugo smer. A Andraž ni dovolil, kaj pa on ve, kakšen odnos imam jaz s kavo. In ker sem še kar silil v nasprotno smer, je obljubil, da mi kavo on prinese, da naj kar odidem pred kamero. In čeprav sem mu povedal, da pri kavi pa z mano ni heca, je malo, samo malo pozabil, ampak sem se vseeno počutil rahlo zvezdniško. V vlogi pa ne. Prvoten tekst je bil, da uboge teritorialce, ki so preživeli letalski napad in me zaustavili ter poprosili, če jih odpeljem v mesto, zavrnem z besedami, da ne, ker peljem v drugo smer, ker pa je bila cesta, ki smo jo izbrali za lokacijo, ozka in ne bi mogel obrniti, sem moral tekst prilagoditi. In še najbolj se je slišalo, da jih ne bom peljal v mesto, ker nimam časa! Evo, iz navadne nepatriotske pizde sem se prelevil v še bolj nepatriotsko pizdo, ki ubogih teritorialčkov noče peljati samo zato, ker nima časa … Sem prej opazoval neprofesionalne igralce, kako so se zapletali (z mogoče bolj kompliciranim tekstom) in bil prepričan, da se to meni ne more zgoditi, a nisem bil daleč od tega.  Vsa tista tehnika in ljudje te zmedejo in udari trema.  A sem besedilo res dobro natreniral in je šlo, le ko smo bližnjega delali, me je ob pogledu na Rajčev obraz, narejeno hud in strog, začel pačiti smeh. Komaj komaj sem ga zadrževal, so mi že solze v oči silile in sem samo molil, da ne bo še njega popadlo, ker potem bi pa bili v riti. In ko sem opazil njegove oči, ki so se začele razpirati, kar je pomenilo, da bo smeh posilil tudi njega, je bilo snemanja konec. Ufff, za las, res. Juri je pohvalil igralce, mene je pa preskočil, ker je vedel, da se bom itak sam in sem se res, še svoje briljantno šofiranje sem izpostavil! Ker kar je res, je res. Potem je bilo samo še nekaj malenkosti in različnih kotov, ki sem jih lahko opazoval od strani. In ko se je filmski častnik dvakrat zmotil pri tekstu, sem mu zagrozil, da ga bom našeškal, če se zmoti še enkrat in je zaleglo. Saj veste, v kakšni uniformi sem bil …

Potem sem še malo firbcal v režiji. Jurij je čakal, da se postavijo kamere in pomembno gledal okoli sebe, ko je opazil, da imajo deklice v maski trenutek prostega časa in je skočil pod brivnik po novo frizuro in krajšo brado, kar je dalo idejo tudi meni in sem še jaz skočil. A ker nisem prvi mož filma, sem le dobil brivnik in si filmsko brado, ki me je že močno srbela, sam odpilil …

Iz beležke ameriškega biznismena:

Včeraj sem pil z Rusi, skoraj bi umrl …
Danes sem pil z Dolenjci, boljše bi bilo, če bi včeraj umrl!

Zadnjič sem kofetkal pri prijateljevi mami, ki se je mimogrede pohvalila, koliko marel je nabrala in jurčkov in sem izkoristil priložnost in skočil v Ladislava po štiri gobe, ki sem jih nabral kar iz vozila (samo vrata sem odprl in stegnil roko, res!) in za katere nisem bil povsem 100% prepričan, če so marele. In je potrdila, da so marele in da so lepe in sem jo vprašal, kako se pripravijo (preljuba mi soproga je bila na morju) in je nekaj poskušala razlagati, a je kmalu uvidela, da mi ne bo potegnilo. Je bilo isto, kot ko sem hotel v pralni stroj dati majico in nisem vedel, na koliko in sem poklical ženo in je seveda najprej vprašal, kaj piše na njej. In sem prebral: Laško je zakon! Ampak ona je mislila na etiketo, a kako naj jaz to vem?! No, o peki gob se mi sanja približno enako in je gospa odšla v kuhinjo in se vrnila s celo vrečko že spaniranih marel. Da jih ima preveč pa to, ampak zihr sem se ji zasmilil, ker sem oče samohranilec ostal in samo od burekov živel. Sem protestiral in nisem takoj popustil, potem sem pa vzel, kaj sem pa hotel. Domov sem prišel pozno in sem jih kar v zmrzovalnik vrgel, da jih bom imel naslednji dan za kosilo. Potem sem nanje seveda pozabil in je spet prišel dan, ko ni bilo soproge in sem zbral deco na kup in oznanil, da bom jaz kuhal kosilo in da bomo jedli pohane marele. In seveda noben ni hotel, da bi raje pico al pa pravo kosilo v Situli, a se nisem dal. Da če sem se odločil za marele, bomo pač jedli marele, če nočejo, naj si pa hrenovke ali pa jajca spečejo. Ali pa marmelado na kruh namažejo, če ni več čokolina. In sem ob treh, ko nam je zakrulilo po želodcih, odkskljal zelo pomembno v klet in do skrinje, potem me je pa sezulo. Sem iskal tiste spanirane marele, pa jih nikjer ni bilo, le ena debela ledena kepa jim je bila malo podobna. In mi je bilo takoj jasno, da od kosila ne bo nič! No, je bilo, je model pice pripeljal, ker se mi je že zamalo zdelo, da bi spet pri lokalnem dilerju zdrave prehrane burek mlatili …

Smo imeli pred leti en razpis za kratko zgodbo in ni prav veliko izdelkov prišlo, pa še tisti, ki so, niso bili bogve kaj. In ko sem izbiral, sem si delal na vrhu listov opombe in smo potem najboljše objavili. Smo jih natisnili na platno in obesili na Ragovski most in z reflektorji osvetlili, da bi ljudje lahko brali v naravi. In malo pred odprtjem inštalacije sem si šel zadevo ogledat in bi me kmalu kap, ker so mladci mislili, da so moje opombe naslovi kratkih zgodb in so bili vsi naslovi, natisnjeni tam na tistem mostu malo čudni. Kr neki, Srednja žalost, Smo že boljše bral, Če bi še pismen bil … Ja, moram rečt, da je bilo kar adrenalinsko, ko sem z edigs korekturnim programom skakač tam nad Krko in radiral, preden so prišli avtorji …

Na to sem se spomnil, ko sem od predrage Barice nazaj dobil njene korekture teksta, ki bo šel v tisk in sem se ob njenih komentarjih zabaval skoraj bolj kot ob branju teksta. Najbolj sočnih seveda ne bom objavil, ker na internetu vse ostane …

Pa je nastopil moj zvezdniški trenutek! Sem se že zjutraj počutil zelo olimpijsko in niti dejstvo, da je pol Slovenije pod vodo, ni skalilo mojega današnjega veselega pričakovanja, res! Sem moral sicer narediti krog okoli Ljubljane, ker so priključki pod vodo, a kakor rečeno, veselje ni izginilo. Sem na RTV zadolžil šoferski kostum in punce so se potrudile, sem dobil še usnjeno kapico in zlato ketno. Z dvema ženskima prstanoma na njej, kar pomeni (tega prej nisem vedel, kaj vse se človek nauči pri filmu!), da imam dve ljubice. So ponudili še več prstanov, a glede na moja leta in performanse sem kar ostal pri dveh. Kar je dovolj, je pač dovolj, ne?! Sva z Robertom odpičila na lokacijo in po nekaj kavah in sendvičih je bil čas za moj zvezdniški trenutek. Sem skočil v kostum in zvezdniško prišel iz hiše in požel – huronski smeh. Matr! Saj je res, da sem malo izstopal med pravimi vojaškimi dedci pa to, ampak se mi je vseeno malo fržmagalo, a samo za hip, ker so se kljub homo luku kar družili z mano, to že moram povedati. Ko sem se potem med prave dedce zadaj na kamion ulegel, so prec par pesmi od Willage People začel brundat, presnete pederčine prikrite …

Za prvič vloga niti ni bila tako težka, sem moral samo tovornjaček (ja, mercedezov!) s teritorialci par metrov zapeljat in zaustavit, oni pa so ven poskakali in začeli nalagati orožje. Trema je bila, ker ko nastavijo kamere in luči, moraš pripeljati na isto mesto, meni pa je nekdo kabel premaknil, ki sem ga imel za marker in smo še enkrat ponovili, potem smo ponovili, ker sem prehitro v kader pritekel (sem firbec kukr pasel pri raztovarjanju in so rekli, da ne rabim šprintat in da naj kar malo diham, da bom vseeno na filmu in sem se pomiril), enkrat drug teden bom pa še par besed lahko izgovoril in bo moj zvezdniški trenutek mimo. Edino kar je, zdaj se en teden ne bom smel prat (kar ne bo pretežko), ker sem dobil tudi tatu, in en teden si ne smem briti brado, ki so jo izmerili (!) in me bodo, ko bom spet nastopil, pobrili na potrebno dolžino … Pa mraz bo moral spet biti, ko bomo snemali, da bodo niplni spet tako ven štleli, kar kar paše v vlogo, sej kako bi se pa vi počutili, če bi imeli poln tovornjak mladcev zadaj, v uniformah in s puškami?!

Vmes sem pa mladim “teritorialcem”, ki vojske prej niti od daleč niso videli,  še pokazal, za kaj je bila JLA dobra – itak nam je bilo ves čas dolgčas in smo, ko že nismo glih drkali ali tv gledali, ping pong nabijali in sem jih vse po vrsti nascal, da smo se potem raje balinčkov prijeli, kjer so bile možnosti za zmago bolj izenačene …

je rekla učiteljica mojemu nečaku, ki letos obiskuje drugi razred. Naslednji korak v tej komediji je bil ta, da so v šolo poklicali očeta. Ker je mali ubogal in z velikimi tiskanimi črkami čez cel A4 list napisal PIZDA.  In se ne počuti krivega, saj jo je dobesedno ubogal. Pa še brez napak je napravil nalogo. In ata in mama zatorej nista bila preveč jezna, le malce sta mu razložila o človeški dvoličnosti, kaj pred kom lahko rečeš ali napišeš. ampak tega ni najbolj razumel. Bo pa kmalu …

Model je bil jezen, res jezen. Da sem zmešan in neumen in da moramo punco spraviti v avto, ker take mlade punce ne vzeti s sabo bi bil velik greh, kaj greh, zločin takorekoč! A se nisem dal, nisem dovolil, da bi jo dal v moj avto. Sploh pa, zakaj je pa ni porinil v svojega?! Ampak to sem se spomnil šele kasneje, takrat sem mu rekel, naj jo pusti na miru, da bogve koliko časa je že bila tam, pa jo je malo potipal in suvereno izjavil, da ne dolgo. Da je še vsa vroča in voljna in da jo res moramo vzeti s sabo. Res je, marsikaj sem že ušpičil, ampak tukaj sem pa potegnil črto. V moj avto je ne boš dal pa če se na glavo postaviš!

In je spet bogal in bentil in cepetal z rokami in nogami in skakal v zrak, potem se je pa očitno vdal, punco zagrabil za noge in jo potegnil proti svojemu avtu. Ni ga motilo, da je z glavo opletala po železniških pragovih. Odprl je zadnja vrata in jo zabrisal za prednje sedeže. Meni je šlo pa na smeh. Če bi mene vprašal, bi mu predlagal, naj jo zabriše v prtljažnik, ampak kaj pa jaz vem, jaz mladih punc ne vlečem v avto. Načeloma! Je zaloputnil vrata, a se niso zaprla in jih je zaloputnil še enkrat in še enkrat in še enkrat in vmes še vedno bentil, kakšen idiot sem, ker bi tisto mlado punco kar tam pustil in je nisem hotel vzeti v avto, potem je pa le ugotovil, da je puncina noga gledala iz avta in da se vrata zato niso mogla zapreti in jo je zagrabil za nogo in jo besno porinil not in se je nekaj zlomilo in je potem tista noga štrlela v zrak proti stropu njegovega vozila in se je videla skozi zadnje okno in bi jo lahko videl vsak policaj … Uščipnil sem se. Je to res al se mi blede?! Kako se jaz vedno znajdem v takšnih situacijah?!

Model me je še dvakrat nekam poslal, potem pa enostavno oznanil, da za njega je vožnja končana in da gre domov, punco iz kože dat. In se je odpeljal, jaz sem pa še kar stal tam ob progi in razmišljal, kaj bo človek pravzaprav počel s tisto srno, ki jo je povozil vlak. Saj menda jo bo res dal v skrinjo in potem v golaž. Ali pač?!

Mah, pravzaprav nočem niti vedeti, res. Sem sedel v avto in se odpeljal v drugo smer. Zame se je vožnja šele začela …