Damijan Šinigoj

Res je, če imaš dobre prijatelje z dobrim smislom za humor, ti dolgčas seveda ni. Najprej Matic, ki je prišel na briljantno idejo, da bi bilo dobro imeti literarni večer z mano, s poudarkom na mojih porno štorijah, s katerimi sem si v mladih letih rezal debel kos kruha in potem še garači pri Parku, ki so objavili bombastično novico o tem literarnem nastopu s še bolj bombastičnim naslovom. In fotko iz globokega arhiva, da se raja lahko zabava …

Danes smo podrli bazen (poletje je šlo v maloro, žal, a prihajata sneg in gore!) in sem potem še malo grmovje rezal, ves umazan in prepoten, za mano pa je začel sosed vzklikati, da to je pa skoraj nemogoče, da vidi velikana novomeške proze (in še milijon presežnikov je naklepal) pri tako banalnem opravilu. In sem bil malo začuden, a le za hip, ker sem se potem spomnil Uroša, ki mi je ob srečanju povedal, da bo Park tudi objavil novico o literarcu in mi je bilo v hipu vse jasno. Saj Parkovci seveda niso prišli, so pa na svoj način počastili zadevo, kar je tudi nekaj! Prišli pa so drugi, ki so se mi kar malo smilili, ker vsakodnevno bogeci poslušajo moje blebetanje in se ali še niso naveličali ali pa so se bali zamere. Stanka, ki je zadevo vodila, je prišla v globokem dekolteju in krilu, da me je malo poživila, zgodb iz moje rane mladosti pa na srečo nismo brali, ker ni bilo junaka, ki bi si drznil. Jaz sem se pa od njih seveda distanciral!

V prvi napovedi Britve je bilo mogoče prebrati, da bo film dogajanje v letu 1991 obravnaval “s ščepcem humorja”? Se ne bojite kritik, češ da imate omalovažujoč odnos do resnih tem?

Leta 1991 sem bil prostovoljec, v rokah sem imel puško in nekdo, ki je bil tedaj ves mesec z vso svojo družino na “rezervnem bojnem položaju” v Avstriji, bo moral molčati, tisti pa, ki je bil takrat pripadnik Teritorialne obrambe, pa tako in tako ve, kako je bilo in se bo lahko le prisrčno smejal. S ščepcem nostalgije morda. Brez humorja imamo Cankarjevo Francko, ki besno teče za vozom in potem ‘bogica’ še pade, mi pa smo se odločili narediti gledljiv film, ki bo napolnil tudi kinodvorane po Balkanu in morda širše!

Cel intervju za MMC RTV tukaj

Fotke seveda Robertove, razen najlepše, to sem seveda jaz napravil, kar je z njegovo mašino seveda mala malca …

Spal sem le dve urice in sem že moral vstat, ker se je iz Ljubljane na Poček, kjer so se začeli snemati vojni prizori, odšlo že ob pol osmih zjutraj. Z Robertom sva se seveda zamudila še na bencinski, kavice pa to, a ker je avtocesta hitra, sva si priborila nekaj prednosti pred igralci, statisti in ekipo, ki je vihrala na akcijo z avtobusom in sem bil prepričan, da bova lahko še kje v miru kavo spila v kakšni gostilnici, ko jih bova čakala. Navodila so bila povsem jasna – zaviješ proti Pivki in se dobimo na Tuševi bencinski. Kar mi je odgovarjalo, zihr imajo kakšen kafič tam, ampak ko sem pičil mimo Postojne, je Robert malo zacvilil, da je tam daleč videl neko tablo pa to, a se nisem dal motiti vse do razcepa za Koper ali Novo gorico in sem se šele tam spomnil, da imam tudi GPS v avtu, ki je, jasno, pokazal, da sva čist narobe in sva šla samo v Vipavo malo vreme prečekirat, da so naju lahko potem čakali in strašili ljudi po bencinski v jugoslovanskih uniformah! Potem smo seveda pičili na Poček, kjer se je odvila prava pravcata borba, milijon statistov je skakalo in streljalo pa to, kar pa me spet fascinira do nezavesti, vse, ampak prav vse je teklo kakor švicarska ura. Še vreme je držalo. Spet smo snemali ves dan in spet sem domov grede razmišljal, da nekaj v scenariju ne štima, da oni se streljalo na moč, dva se pa potem v tovornjaku mirno pogovarjata in mi ni dalo miru in sem poklical Jurija in mu zaupal svoje dvome, če bi tist prizor ven vrgli in me je zelo mirno pomiril, da je vse kul, da naj si za vraga že preberem scenarij, da tam je vse lepo napisano. In mi je potem Robert res bral in sem spoznal, da bo tista scena, ki me je motila, res posneta sočasno, ampak v filmu bo pa šele čez par dni … Ja, leta. Ki pa pridejo prav kdaj pa kdaj. Ko je bilo v vrsti za kosilo pred mano par statistov vojakov, sem zagodrnjal (kakopak v hecu), da ko sem bil jaz mlad, so mladi vojaki vedno zadnji jedli in so se res premaknili za mano, jaz sem se pa počutil zelo pomembnega. In vest me tudi ni preveč pekla, saj oni so pa s puškami lahko streljali!

Dobro, jaz sem se pa s tankcem lahko peljal in sem takoj domov otroke poklical, da jim povem, kaj je ata delal in so bili otroci navdušeni, dokler me Maks ni vprašal, kakšen top ima in sem moral po pravici povedati, da samo 20 milimetrskega in je takoj ustrelil, da to potem že ni tank in sem bil malo užaljen, ker gosenice pa ima, ampak na najmlajšega Lenarta je pa tudi to naredilo vtis. Pa na Roberta tudi, ki je ves čas iskal dobre posnetke in mu je enkrat šele režiser moral povedati, da to mogoče pa ni najbolj varna pozicija na svetu, ko se je direkt pred puško na en meter postavil! Že res, da je bilo strelivo šolsko, a kljub temu lahko kaj špricne. Saj oko bi še reskiral, ker ga poznam, samo objektivi, objektivi so pa dragi …

Začeli smo snemati vojaške prizore in danes skoraj nobenega od igralcev nisem več spoznal. Ker so na vojaški frizuri. Prej pa hipiji, takorekoč. Pa še prevelike kape jih povsem spremenijo … No, zdej so seveda veliko lepši, bodo kar takšni verjetno ostali, se puncam bolj dopadejo, pa še eno korist je odkril Žiga, ki igra Markota. Se je šel tuširat in si je na roko stisnil šampona kakor prej, ko je imel še dolge lase, torej preveč. In so mu kratke lase postale všeč, ker bo prišparal, sčasoma pa bo itak šampon začel uporabljati iz istega razloga kakor jaz – ker lepo diši …

Moj prijatelj Robert je kupil novo fotkarsko mašinerijo. In bi jo zdaj rad na vsak način izkoristil, jasno. Spominja me na tistega fantka iz Verhulstovega romana, ki je visel pred fotografskim studijem in občudoval gole ženske, starša sta pa mislila, da so mu všeč fotoaparati in sta mu enega za birmo kupila. In je potem na žurki fotkal nabitega fotra, potem pa še sestro in vmes razmišljal, kako bi jo prepričal, da bi mu pozirala gola, vmes so pa še teroristi prileteli na žurko in ko je ravno pritisnil sestrin portret, je hkrati ovekovečil trenutek, ko je naboj vstopil v njeno glavo. Ja, to se je dogajalo v Indiji, saj se edino tam model lahko sekira, ker je bila fotka malo neostra, ko so mu jo objavili na naslovnici nacionalne revije …

Ne, ničesar nočem povedati med vrsticami, ker Robert nima sestre! OK, nekateri bi dodali, da na srečo, ampak to je itak brez veze, je pa res, da je naš Robert kar nekako mimogrede postal strokovnjak za akte. In to ne samooklicani. Ga je čisto normalno videti kje na kakšni žurki s tisto veliko batino za vratom, kako mu bejbe vizitke rinejo v roke in ga prosijo za foto seanso on pa faco ko dirty Harry, kukr, ja, ok, bom mau še razmislu, no, mogoče, če boš dala škrnicel na glavo …

Skratka, zgodba o uspehu, hočem povedati, pravi pravcati pick up line, uspešen, res, ampak, kakor se to rado zgodi, se je nekaj vmes sfižilo. Kakopak drugače. Nakazala se je katastrofa že tedaj, ko je mene golega pritisnil, kulminacija pa bo še ta teden, ko bo svojo kačico pokazal naš Žigec Klapski. In to menda sredi Ljubljane. Robert že ves napalen govori samo o tem, kakšno bo kompozicijo udaril pa to, kako dolg čas bo, da bodo ljudje zabrisani, ko bodo hodili mimo, Žigec bo pa oster. Kar je slabo za Žigcev imidž po moje. Saj v bistvu ne vem, kakšno kačo ima modelček v hlačah, ampak glede na to, da je že zima in vse in da bo nastopil šrinkidž problem, kakor je nedvoumno ugotovil že Seinfeldov George, se zna zgoditi, da bo bruka, pa čeprav fotošop čuda radi … Bom, ko bo, link do Robertovega bloga dal, ampak samo prvega, ker ne dvomim, da se bodo fantki kmalu v vrsto postavili …

Nič pametnega in novega nimam, vse po starem in kaotično do boga, edino par Robertovih fotk lahko pripopam s filmanja (jih ima pa seveda še milijon in če bodo dovolili, bo tudi kakšna razstava) in šalo spodaj pripenjam. Je kar dobra, Jurij jih stresa iz rokava, za relaksacijo ali pa razbijanje napetosti ali pa kar tako, kaj pa vem …

Podoficir uči vojake. In med milijon nepomembnimi zadevami mimogrede strese tudi, da voda vre pri devetdesetih stopinjah. Vojaki seveda protestirajo, da voda zavre pri 100 stopinjah, a se ne da in vztraja pri svojem, pametnejši popustijo in je mir. Naslednji dan pa podoficirček spet skliče vse vojake in v slogu “veliki možje priznavamo majhne napake” oznani, da je pogledal v vojaški priročnik in da so imeli vojaki prav, da voda res zavre pri 100 stopinjah, da ima pri devetdesetih stopinjah pa pravi kot …

Dedek obuja spomine in potoži, da ko je bil on majhen, ga je mama poslala v trgovinico na vogalu z enim dolarjem in je prišel nazaj z dvema vrečkama krompirja, dvema štrucama kruha, dvema litroma mleka, kosom sira in čajem.

To zdaj ni več možno!

Preveč zajebanih nadzornih kamer …

Ko pravijo, da pazi, kaj si želiš, ker se ti lahko uresniči, že vedo, o čem govorijo, po novem pa ve tudi moj zvesti bralec Marko. Ves lep je prišel do mene s fotoaparatom, da se bo šel prvič peljati z Ladkotom. Sva za dobro vago vzela še Roberta, ki se je takoj usedel zadaj, ker on že ve. Pa še talepe teniske si je obul, kar je pomenilo, da kaj veliko ven ne bo hodil in da si tudi rok ne namerava mazati in hrbta uničevati. Smo se pelkali tako bolj na izi, ker sem tudi sam imel bolj takmašno obleko, a je bilo za Markovo deviško vožnjo kar ok, je menda užival in celo eno drevo prav ročno umaknil s ceste, potem smo pa zapeljali na bolj razrito uradno cesto Novo mesto – Spodnji Duplek in se je zgodilo, kar se rado zgodi v takšnih primerih, ko greš res na izi in lepo oblečen. Nismo zleteli s ceste, nismo se zaleteli ali zataknili, le nasedli smo. So bile kolesnice tako globoke pod lužo, da so vsa štiri kolesa obtičala v zraku in se je Ladko obnašal kakor da je na avtomehanični dvigalki. Me najprej ni preveč zaskrbelo, ker sem mislil, da bomo zrinili nekako in sem bolj po trdi zemlji hodil (lepi čevlji pa to, saj veste), potem sem se pa malo sklonil, posvetil (ja, tokrat je bila svetilka dobra!) in spoznal, da je hudič šalo vzel. Ker sem že bolj v letih, je poprijel Marko in poskušal (računalničar in fotograf) z nekimi vzvodi pa to in mu nisem hotel jemati veselja, ko si je rokice mazal, hkrati sem pa profesionalca Roberta opazoval, ki je dajal vtis, da dela ko stomater in se trudi in išče rešitev, a je bilo dovolj le njegove čevlje pogledati in ti je bilo takoj jasno. Da se strokovnjak zelo uspešno izmika delu, ampak to na tako čudovito zapleten način, da ga nisem hotel zatožiti Marku. Ki je kakor Arhimed premikal Ladkota pa potem ni šlo in sem potem jaz suvereno izvlekel tisto vrečo, ki se napihne z izpušnimi plini in dvigne nepremičnino, a kaj, ko sem pozabil dati zrihtati izpušno cev in so izpušni plini pihali bolj bogemu Maku v nos kakor v vrečo …

Jah, nič, je bilo potrebno vzeti navadno ročno dvigalko in ko sem jo podlagal, da ni šla pregloboko v blato, sem si prvič malo rokice umazal, ampak zaskrbljen pa še nisem bil, to pa ne, šele potem sem malo švicnil, ko sem še tisto železno rusko pizdarijo polomil in ni šlo več ne gor ne dol. Markec jo je hotel seveda kar tam popraviti, čeprav nismo imeli stružnice in podobnega orodja in ker ni šlo, je Arhimeda pomaknil na zadnji konec Ladkota, vmes je pa tudi Robert spoznal, da bo potrebno zavihati rokave ker drugače bomo kar tam ostali in se je bogec umazal, jaz sem pa noter rinil naprej in nazaj, čeprav nikamor ni šlo, ampak potem nam je nekako vseeno uspelo in smo pičili domov. S čudnim zvokom, verjetno sem izpušno cev nekaj vznemiril … Pred hišo sem se obema opravičil, a je bil Markec vseeno vesel (dokler seveda ni prišel v Patriota, kjer ga je bogica boljša polovica čakala kar nekaj debelih ur, saj ji je rekel, da pride čez pol urice, celo po telefonu ji je to ponovil, ko je Ladko še stal v blatu kakor ulit v beton in je pot lil z njega, z Roberta pa ne!) in je rekel, da je bilo kul in sem se počutil kot Winstor C. ki je tistim tam kri in solze obljubljal in so bili vsi veseli, čeprav ga potem niso še enkrat izvolili … Robert je pa nekaj nergal, ampak predvsem zato, ker je moral nekaj metrov peš do doma, ker ni hotel Markotove mamice avtomobilčka zasrat, oprati se v moji garaži kakor on se pa tudi ni hotel. Čeprav, bolje je peš stopiti kakor pa da te Tomasso zapelje k lokalnemu dilerju zdrave prehrane in moraš umazane čevlje ves čas v zrak držati, on pa v nogavicah vozi …

11. INT – GOSTINSKI LOKAL – NOČ

BORUT in MARKO pijana odsotno buljita v prazno, miza se šibi pod praznimi kozarci in steklenicami piva, prostor je zavit v cigaretni dim, sliši se hrupna divja glasba. NATAKARICA (še ne povsem razvita srednješolka v izzivalni opravi) briše mizo, globoko sklonjena, BORUT in MARKO se nagibata in sklanjata, da bi ji videla v dekolte.

Takole piše v prvotnem scenariju, ki pa smo ga nekje vmes med vajami z igralci in po posvetovanjih z dramaturgom malce spreminjali, izboljševali. Kar je naravno sosledje stvari, jasno. Vsak nekaj doda, morda odvzame, vse v smislu izboljšanja. Danes in včeraj smo snemali poslovilno zabavo mladeničev, ki odhajajo na služenje vojaškega roka in je skoraj vse ostalo kot je (več ko pet strani teksta), le par detajlov smo spremenili. Eden od njih je recimo bil ta, da natakarica ni več še ne povsem razvita srednješolka (sploh ne vem, kaj mi je bilo, ko sem to pisal!?) temveč konkretna ženska. Lepa. Kostumografi so profiji, jasno, in so priskrbeli izzivalno opravo in ko smo vse posneli, smo se seveda spravili tudi na detajl, na pogled Marka in Boruta. In je bila kar naenkrat gneča pred monitorji (ja, v ekipi je veliko moških, a tudi ženske so hotele videti dober kader) in za kamerami. In ker je šlo za zelo pomemben posnetek (sicer brez teksta), smo morali kar nekajkrat ponoviti, na koncu so sam ata direktor fotografije Perko morali vstati in pokazati, kako se stvarem streže, da je bilo, kot je treba! Pa Boštjanova navodila so tudi malce pomagala, kajti šele po njegovi sugestiji, da naj statistka bolj energično briše kozarec, je detajl res prišel do izraza …
Ja, snemanje filmov je naporen posel, ampak lep. To je spoznal tudi Robert, ki je sprobaval svoj novi fotoaparat in škljocal, ko da bi spil 9 kav, kako naspidiran je bil, se pa lepo vidi s spodnjega posnetka, briljantno kadriranega pa to, sem ga seveda napravil jaz. Igranega ni bilo nič, jasno, vse alnatural!