Damijan Šinigoj

Ko pravijo, da pazi, kaj si želiš, ker se ti lahko uresniči, že vedo, o čem govorijo, po novem pa ve tudi moj zvesti bralec Marko. Ves lep je prišel do mene s fotoaparatom, da se bo šel prvič peljati z Ladkotom. Sva za dobro vago vzela še Roberta, ki se je takoj usedel zadaj, ker on že ve. Pa še talepe teniske si je obul, kar je pomenilo, da kaj veliko ven ne bo hodil in da si tudi rok ne namerava mazati in hrbta uničevati. Smo se pelkali tako bolj na izi, ker sem tudi sam imel bolj takmašno obleko, a je bilo za Markovo deviško vožnjo kar ok, je menda užival in celo eno drevo prav ročno umaknil s ceste, potem smo pa zapeljali na bolj razrito uradno cesto Novo mesto – Spodnji Duplek in se je zgodilo, kar se rado zgodi v takšnih primerih, ko greš res na izi in lepo oblečen. Nismo zleteli s ceste, nismo se zaleteli ali zataknili, le nasedli smo. So bile kolesnice tako globoke pod lužo, da so vsa štiri kolesa obtičala v zraku in se je Ladko obnašal kakor da je na avtomehanični dvigalki. Me najprej ni preveč zaskrbelo, ker sem mislil, da bomo zrinili nekako in sem bolj po trdi zemlji hodil (lepi čevlji pa to, saj veste), potem sem se pa malo sklonil, posvetil (ja, tokrat je bila svetilka dobra!) in spoznal, da je hudič šalo vzel. Ker sem že bolj v letih, je poprijel Marko in poskušal (računalničar in fotograf) z nekimi vzvodi pa to in mu nisem hotel jemati veselja, ko si je rokice mazal, hkrati sem pa profesionalca Roberta opazoval, ki je dajal vtis, da dela ko stomater in se trudi in išče rešitev, a je bilo dovolj le njegove čevlje pogledati in ti je bilo takoj jasno. Da se strokovnjak zelo uspešno izmika delu, ampak to na tako čudovito zapleten način, da ga nisem hotel zatožiti Marku. Ki je kakor Arhimed premikal Ladkota pa potem ni šlo in sem potem jaz suvereno izvlekel tisto vrečo, ki se napihne z izpušnimi plini in dvigne nepremičnino, a kaj, ko sem pozabil dati zrihtati izpušno cev in so izpušni plini pihali bolj bogemu Maku v nos kakor v vrečo …

Jah, nič, je bilo potrebno vzeti navadno ročno dvigalko in ko sem jo podlagal, da ni šla pregloboko v blato, sem si prvič malo rokice umazal, ampak zaskrbljen pa še nisem bil, to pa ne, šele potem sem malo švicnil, ko sem še tisto železno rusko pizdarijo polomil in ni šlo več ne gor ne dol. Markec jo je hotel seveda kar tam popraviti, čeprav nismo imeli stružnice in podobnega orodja in ker ni šlo, je Arhimeda pomaknil na zadnji konec Ladkota, vmes je pa tudi Robert spoznal, da bo potrebno zavihati rokave ker drugače bomo kar tam ostali in se je bogec umazal, jaz sem pa noter rinil naprej in nazaj, čeprav nikamor ni šlo, ampak potem nam je nekako vseeno uspelo in smo pičili domov. S čudnim zvokom, verjetno sem izpušno cev nekaj vznemiril … Pred hišo sem se obema opravičil, a je bil Markec vseeno vesel (dokler seveda ni prišel v Patriota, kjer ga je bogica boljša polovica čakala kar nekaj debelih ur, saj ji je rekel, da pride čez pol urice, celo po telefonu ji je to ponovil, ko je Ladko še stal v blatu kakor ulit v beton in je pot lil z njega, z Roberta pa ne!) in je rekel, da je bilo kul in sem se počutil kot Winstor C. ki je tistim tam kri in solze obljubljal in so bili vsi veseli, čeprav ga potem niso še enkrat izvolili … Robert je pa nekaj nergal, ampak predvsem zato, ker je moral nekaj metrov peš do doma, ker ni hotel Markotove mamice avtomobilčka zasrat, oprati se v moji garaži kakor on se pa tudi ni hotel. Čeprav, bolje je peš stopiti kakor pa da te Tomasso zapelje k lokalnemu dilerju zdrave prehrane in moraš umazane čevlje ves čas v zrak držati, on pa v nogavicah vozi …