Dobro se je vsake toliko časa izmeriti. Seveda ne mislim na merjenje višine, dolžine, širine …, pač pa na merjenje, do kod vam nese. Iz kakšnega testa ste … Torej, govorim o merjenju, s katerim sem poskusil izmeriti samega sebe. OK, saj sem se že večkrat dal stehtati, a sem bil s pokazanim kar zadovoljen, tokrat pa je bilo drugače. Kar v soboto zvečer sem se odločil, da jo mahnem v hribe. Seveda sem se zavedal, da bo naporno, da bo noč in da je sneg, a sem si rekel, bom vsaj videl, iz kakšnega testa sem. Okoli polnoči, bila je skoraj polna luna, sem parkiral v gozdu ob robu ceste, naprej ni šlo zaradi snega. Preoblekel sem se v hribovsko opravo in si oprtal nahrbtnik. In klecnil. Bemti! Ja, na starega osla ne moreš več naložiti toliko drv, kot si jih nalagal, ko je bil še mlad! Sem nahrbtnik doma sicer tehtal in se mi je 18 kg zdela komaj še sprejemljiva skrajna meja, a manj v zimskih razmerah skoraj ne moreš vzeti. Potem sem gor oprtal še krplje, kar je dodalo kilogram ali dva in sem zastokal. Najprej sem hodil po gozdni stezi in nisem uporabljal čelne svetilke, ker je luna prav zadovoljivo osvetljevala pot, potem pa sem se spomnil, da če jo prižgem, se bodo baterije začele prazniti in bom lažje nosil … Nobenih težav ni bilo, dokler seveda nisem moral zaviti s poti v gozd. Spomladi enkrat sem se sicer že potikal po martuljških gorah in se povzpel na Dovški križ, a ker je bil tokrat sneg, ki ga pred mano očitno še nihče ni gazil in ker gre za neoznačena brezpotja z le lovskimi stezami, sem seveda zgrešil odcep. Nisem se preveč razburjal, čez redek gozd sem se namenil kar približno v pravilno smer in upal, da bom prišel do nečesa, kar bo vsaj približno podobno poti. Malce me je nerviral le udirajoči se sneg, a si nisem pustil vzeti volje. Ni bilo preveč mrzlo, luna je svetila, bil sem spočit, opremljen, odločen, da se izmerim. In sem hodil in hodil. Lepo je hoditi po brezpotjih, še posebej, če veš, da tako visoko ni medvedov. Pot je postajala vse zahtevnejša, tudi strmina se je povečala, a sem ves čas vedel, kje sem, ker me je na to opozarjal rogati greben Šplevte in bil sem dobre volje. Dobro se merim, sem se pohvalil in celo nekaj navdušenih SMS-ov poslal. Joj, kakšen car sem! Pa me je volja seveda kmalu minila, ker sem se znašel pod slapom, ki bi se mu moral že niže dol izogniti po desni in se znajti nad njim. Dobro, malo slabe volje, a ne še za obup. Po napornem iskanju poti (sem se kar nekajkrat moral vrniti, ker sem se znašel pred nepremostljivo oviro) sem končno splezal nad slap in si dovolil spodbuden trepljaj po hrbtu, dasiravno sem že kar krepko sopihal in močno čutil nahrbtnik. A sem iz dežja prišel pod kap. Prišel sem sicer v lep macesnov gaj, a se je teren postavil pokonci in kmalu sem začel kašljati katran. In ramena so začela peči. Pa vdirati se mi je začelo do riti. In sem nataknil krplje. Ki so sicer super za po ravnem, v hrib sem se pa z njimi tako ubijal, da sem po slabi uri odnehal in se začel na ves glas smejati. Čeprav bi se prav zaradi njih vsaj trikrat z lahkoto ubil, ko zobje niso zagrabili in sem zdrsnil v dolino! Prislonil sem jih ob drevo, vesel, da jih bom spet nosil šele ob spustu in nekaj lažji spet zagrizel v hrib. Kaj hrib, navpičen zid! Za povrh sem zagazil še v sprožen plaz, ki je bil trd kot beton, zato sem si nataknil dereze. In ker se mi ni dalo preveč ukvarjati z natikanjem, sem imel ves čas težave, premikale so se, nekajkrat mi je grdo zdrsnilo. In če je pod tabo nekajstometrsko zelo strmo plazišče, se nehaš zajebavati. V sneg sem si zbrcal stojišče in si začel popravljati nadležno železje, ko je polica popustila in sem zdrsel kot snežna kepa, povsem brez zavor in nemočen. Na srečo me je po nekaj metrih, ko še ni bilo hitrosti, ustavil velik zasnežen kamen, kjer sem lahko v miru doživel srčni infarkt in si prižgal cigareto. Četudi bi bilo okoli mene kaj medvedov ali celo zmajev, bi zaradi grozljivega kašljanja zagotovo pobegnili. To smo torej rešili, medved me ne bo! Za hip sem pomislil, da me izmerjeno ne more zadovoljiti in sem bil kar malo jezen. Iz čiste trme sem zagrizel v hrib. Do Malega Matterhorna sem prigrizel, potem pa vse skupaj poslal u kurac, sedel v sneg, se z derezami močno vkopal in med nogami na kuhalniku zavrel nekaj snega, da sem si skuhal juho. Ura je bila štiri zjutraj in svet je bil takoj lepši! Med srebanjem vročega napitka so se začeli z grebena poleg mene kotaliti kamenčki. Pravzaprav se nisem zelo bal, jebiga, malo sem pa le cviknil. Nekajkrat sem zakašljal in potem kakšnih 15 m nad mano in kakšnih 10 m stran od mene zagledal štiri gamse. Na snežišče so priskakljali malo višje od mene in se prestrašeni napotili v dolino. Naravnost proti meni. Ki sem imel kuhalnik z vročo vodo med nogami. Pa jebemu vraga, sem pomislil in me je res stisnilo. Saj beštije niso velike, a ko sediš nižje od njih in ko začnejo šibati proti tebi … Nekaj sem zavpil kot najbolj borbe željan pijanec ob štirih zjutraj v prazni gostilni in zverine so se na srečo tako splašile, da so s hitrostjo kakšnih 250 km/h švignile v skoraj prepadno dolino le nekaj metrov proč od mene! Začel sem se smejati kot nor. Prepričan sem bil, da bom naslednjega dne v dolini zagotovo srečal kakšnega gamsa z zlomljeno nogo …
Pojedel sem še čokolado in adrenalin se je polegel. Resno sem razmišljal, da bi spal kar zunaj, ni bilo preveč mrzlo, zagotovo je bilo nad lediščem. Zakaj pa ne, če se že merim, zakaj se ne bi izmeril do konca?! Opremo sem imel, volje za vzpon pa ne več. Potem je na telefonu na vrsto prišla pesem Ramba Amadeusa Prijatelju, prijatelju, marš u pizdu materinu! Pa še pomislil sem, da bo lahko kdo zjutraj prišel mimo mene in bo mislil, da sem idiot in mi bo nerodno, zato sem zbral vso trmo in jezo in ob pol sedmih zjutraj prigrizel do bivaka. A nobenega veselja ni bilo, res. Izvlekel sem spalko, slekel mokra oblačila in zaspal pri odprtih vratih s čudovitim pogledom na Triglav. Luna je zašla, za drugimi gorami je začelo vzhajati sonce. Izklopil sem se. In se spet vklopil ob pol dvanajstih!!! V najlepši sončen dan na 2200 metrih nad morjem. V samih gatah sem srebal vročo kavo in užival, a sem si pred spustom vseeno priznal, da ne morem biti zadovoljen z namerjenim. Sem se izmeril in spoznal, da sem prekratek. Včasih je bilo boljše. Lažje. Jah, leta. Dol grede sem seveda spet iskal pot, se nekajkrat spravil v prav nezavidljivo situacijo, ko mi je s police do tal manjkalo le po nekaj centimetrov, a so bili hudičevo dolgi, pa sem si na ves glas zapel tisto prej omenjeno Rambo Amadevsovo pesem in sem nekako zvozil. Do naslednjič, seveda …
