Matr
Klemi sicer pravi, da zakaj bi komplicirali, ker se itak samo od sebe zakomplicira in ti potem izklopijo elektriko in internet, za povrh pa še mobitel, a se ne strinjam povsem z njim. Mislim, jasno da se samo od sebe zakomplicira, kar pa še ne pomeni, da človek ne sme imeti skromnih želja. Recimo matrati se v gorah, do pasu gaziti sneg v hudo strmino in podobno. Res, to sem si želel. Saj imam krplje doma, to že res, ampak s krpljami ne bi bil matr, pa matr tudi ne bi bil, če ga ne bi delil z nekom. Recimo z Robertom, ki vedno takoj reče ja in šele potem začne razmišljati …
Pa sva krenila na tridnevno turo in je bilo matra več ko preveč, res. Ampak ker sva si ga želela, sva uživala. Evo, zdajle sem pomislil, da morda sva pa mazohista?! Ne, itak da nisva, midva sva v najinem trpljenju in matru zares uživala, tudi ko se je sneg še bolj udiral in se je teren še bolj strmo postavljal. Ker v gorah je lepo, vam povem, kaj pa je malo matra v primerjavi z malo švica?!
Vse je bilo OK in vse je bilo po načrtih, dokler malo pred ciljem nisem sprejel napačne odločitve. Namreč, snega je bilo povsod za izvoz in letos ga očitno tam okoli še nihče ni gazil in sem hodil po spominu in zdravi kmečki logiki, ki pri meni večkrat zataji, zato sva se malo pred ciljem zaplezala nekam v čist nemogočo strmino. Ko sem čepel tam na tistem skoraj pokončnem in zelo zelo dolgem pobočju, nisem preveč užival v razgledu temveč sem samo razmišljal, zakaj sem naju spravil tja in kako naju bom spravil od tam. Snežne stopnice pod nogami pa so bile tako krhke in negotove … Saj bi predlagal, da greva nazaj, a je nazaj pomenilo zelo nevaren in naporen spust in sem raje kar stal tam in se pretvarjal, da iščem pot iz zagate. Če bi nastopala v slabi komediji, bi se morala v tistem trenutku glasno zjokati, potem bi bil rez, naslednja scena pa, ko sediva v kakšni koči in nama je nerodno zaradi joka. A nisva nastopala v slabi komediji in sva se dol spravila kar sama in je trajalo v debelo noč. Tako da sva bila na nogah več ko 13 ur in sva v zimsko sobo prišla z menda zadnjimi atomi močmi. Pojedla sva en sendvič in spila dva litra vode (kave ne štejem, ki sva jo scmarila med postankom in radlerja tudi ne, ki se mi je raztrgal v nahrbtniku in zmočil VSE!), zato sva bila in lačna in žejna. Najprej sem skuhal dva litra čaja, ki sva ga spila na dušek, prisežem, potem je pa Robert skuhal špagete s tuno in zdenka sirom in so bili čudoviti. Potem še kava in čik v postelji in utrujeno obnavljanje dogodkov dneva, izjava tedna je bilo pa zagotovo njegovo malodušno priznanje, da se je zavedel, v kako velikih težavah sva, šele ko sem nemudoma pristal na njegov predlog, da sestopiva. Menda se ponavadi bolj upiram preden odneham … JP, prijateljček me očitno dobro pozna.
Kakor koli, gore so zakon. S snegom ali brez!
In še zelo zanimiv petminutni film o počasni hoji po snegu v strm hrib. Ne pričakujte prevelike akcije, pa tudi kakšnih dramaturških zasukov v njem ni niti suspenza ali kar je še tega …
Aktualni komentarji