Pred leti sem sedel na vrtu, bral knjigo, ob nogah mi je ležala mačka. Mika. Tista Mika, ki smo jo dali na kmete, pa je prišla nazaj. Mama od legendarnega Tikca, ampak to je že druga zgodba, ki s tokratno nima nobene zveze. Mislim, Tikca takrat še ni bilo, čeprav je zgodba o Tikcu legendi menda dobra, Ingi so baje solze šricale iz oči, ko jo je brala. A, kot rečeno, druga zgodba, ki s tokratno nima nobene zveze. Sem bral knjigo, mačka je predla ob meni, mene je pa zlakotnilo. In sem si odrezal kos kruha, naložil nekaj kumaric in narezal par koleščkov suhe salame. In se vrnil na vrt, h knjigi. In sem bral knjigo, počasi jedel, mačka pa je predla na sosednjem stolu. Knjiga je bila dobra, ampak salama je bila še boljša. Domača, je dišala ko stomater. Sem vsak kolobarček, preden sem ga z užitkom pomljackal, še prej povohal. In celo eksperiment napravil, ugriznil v kruh in ga suhega pojedel in vmes salamo samo vohal. Da vidim, če gre. V bistvu je šlo, čist z lahkoto bi se na Gorenjsko preselil in jedel suh kruh, salamo pa samo vohal in bi bila za dlje. A to je spet druga zgodba. Sem torej vohljal tisto salamo in je lepo dišala, potem se mi je pa malo čudno zazdelo, kako da mačka nič ne reagira na vonj. Če ni morebiti kar tam na stolu smrt storila ali kaj, sem celo pomislil. In sem vzel torej en kolobarček, ko sem bil že ravno pri eksperimentih in ji ga malce pod smrček pomolil. Mačka je mirno spala, to sem opazil po enakomernem dviganju in spuščanju njenega trebuška in je kar ene trikrat vonj po suhi salami vase potegnila, preden ji je par brkov malce trznilo, kar je bilo znamenje, da moram kolobarček hitro skriti v svoja usta. Torej, mački so najprej malce brki trznili, potem jo je pa vrglo pokonci. Kot v risanki, nič vmesnega stanja, prebujanja ali kaj, iz trdnega spanca direktno v poln gas. In mi je bilo kar smešno opazovati jo, kako je stala tam na tistem stolu in verjetno razmišljala, kaj jo je zbudilo. A je samo sanjala al je bilo res?! En takšen prav hecen izraz je imela na tisti mačji faci, res. Sem se na to danes spomnil, ko sem malo prej odprl nov škrnicel lavazze. Kave, jasno. In se je po kuhinji razširil omamen vonj po čudoviti čudovito praženi rastlini, da se mi je kar malo milo storilo. Sem vohljal tista kavna zrna in še ko sem jih stresal v kavni avtomat, sem vlekel v nos aromo in kar nisem mogel nehati. In ker mora lepe stvari človek deliti, sem napravil tiste tri korake do dnevne sobe, kjer je čmuril moj najstarejši pred televizorjem in sem mu rekel, naj povoha in je skočil ko tiger, ker je mislil, da mu ponujam ene čokoladne piškote in je vedel, da mora biti hiter kot blisk, ker drugače jih jaz sfrezam ajcvajdraj in je bil potem kar malo razočaran, ko sem ga jaz nekaj s kavo oz. vonjem po kavi utrujal. Ma sem se za hip, ampak res samo za hip celo začel počutiti kakor Ivanova mama, ko je nehvaležni prasec kavo zavrnil, ampak je potem moj sin priznal, da res lepo diši in je malo popravil vtis. Ampak spil je pa z mano pa ni, ker ob polnoči normalen človek tv gleda ne pa stoti kofe v rit zliva …
