Sva bila z Andrejem delovno v Čaganki in sva se med vožnjo do jame malce menila. Očitno tu pa tam bere tele moje zapiske in je malo spraševal, če je vse res, če se je to pa ono res zgodilo, če si kaj izmišljujem pa take in sem mu seveda po pravici povedal, da ne. Da si itak nimam kaj zmišljevat, ker še resnico vsi pri meni jemljejo z rezervo …
No, sva se pripeljala do Klepca, kjer sva širila sedem ur in je bilo mrzlo k svina, če nisi delal (v ožini pa samo eden lahko dela) in me je enkrat, ko naju je ožina še posebej jebala, vprašal, če bom to napisal na blog. Sem rekel, da ja. Evo, jebalo nas je do amena, ozko tako, da komaj ležiš, kamoli da bi z macolo udaril, po malo več ko sedmih urah sva uradno obupala pred zadnjo šrkbino, ki naju ni spustila v nadaljevanje. Evo, sem zapisal. Malo pred koncem šihta, ko sem čmuril tam v eni luknjici in počasi izžemal termovko s kofetom, sem nenadoma spoznal, da me scat do amena. To se rado zgodi v jami, ker je mrzlo, si moker in blaten in še posebej, če kilo kave požreš. In sem mislil, da bom zdržal, pa je bilo vse huje in huje, kar tam se uscat pa nisem mogel, ker bi vse skupaj priteklo direkt v ožino k Andreju, ki je tam leže delal in bi lahko bila zamera. Zato sem našel rešitev – dejmo lulat v pollitrsko plastenko. Moja od zale life je bila prazna, ampak kaj, ko ima tista plastenka ful ozko grlo, Andrej je imel pa pollitrski fruc, ki ima široko grlo, ampak je imel še en energijski napitek not, zato sem hitro prelil tisto v mojo plastenko in je pretakanje vode skoraj povzročilo katastrofo, ker me je še bolj pritisnilo in sem ko budala šravfal pas dol in odpiral do amena zasran kombinezon, potem sem pa rokavice snel in si pod tekočo vodo malce roke opral, da si mašince nisem zasral, ker sem kukr kulturen in higieničen človek, potem pa res v zadnji sekundi podstavil tisti pollitrski fruc in sprostil sfingerje. Mi je plastenko skoraj iz rok zbilo od pritiska, ga je še Andrej slišal in je bil kar malo presenečen nad starim stricem, ampak jebaj ga, sem zadržval skoraj predolgo. In je teklo in teklo in se polnilo in sem spoznal, da bo itak sranje, zato sem modelu samo rekel oprosti in dokončno spraznil mehur kar v tist meander in je počasi priteklo do njega. Je bil šokiran, da sem bil tako priden, da sem pol litra nafilal in še več, a če spiješ kilo kave in še vodo … Je rekel, da bom tisto plastenko kar jaz gor nesel in sem se strinjal, potem je pa še vprašal, če bom dal to na blog. Sem rekel, da bom. Evo, dajem. Potem sva gor rinila in je bil res kar matr, ko sem pa zadnji raztežaj plezal in bil že skoraj zunaj, je pa prišel Andrej, ki se je že preoblekel, s fotoaparatom, da bo zabeležil Melkijada, kako prisvinja ven sredi noči. Me je prosil, naj se zaustavim in sem se, malo nad pritrdiščem in mu poziral, tako, naveličano in utrujeno, ko pa sem buljil v tisto pritrdišče, me je nekaj zmotilo. Na vponki in vrvi se je motovilil ful lep in ful debel polh. In sem potem moral še z njim pozirati (fotke bodo, ko pride z dopusta v službo do interneta!) potem sem imel pa že vsega poln kufr in sem hotel gor, a sem se, po pravici povedano, malce bal debele beštije z izbuljenimi očmi in dolgimi zobmi. Saj je res manjši od mene, ampak jaz sem bil že ful zmatran in če bi mi skočil pod čelado … In sem potem tam nekaj motovilil z rokavicami, a bogo bitjece ni vedelo, kaj bi in je poskušalo kar po štriku dol proti meni, pa sem vpil, potem direkt po zidu gor, pa mu ni šlo, dokler nisem predlagal Andreju, da mu štrik, ki vodi iz jame, malce prizdvigne. In je takoj zakapiral, kaj hočemo in je krenil po štriku kot vrvohodka ven, a ga je na koncu čakal Andrej z velikim fotoaparatom in se je bitjece premislilo in se vrnilo k meni in tako parkrat, jaz pa ful zmatran in zamazan in naveličan, zato sem mu, ko se je ene tretjič spet vračal po vrvi proti meni, primazal en tak blag šamar, da ga je v hosto odneslo in sem šel lahko ven. A boš dal tudi to na blog? Ja, bom. Evo, dajem. Aja, vmes se nam je pridružil še polhov leteči bratranec in je bila zame veselica popolna, sem vriskal ko punčka …
Potem sva se z mojim Ladkotom odpeljala domov, a domov nisva prišla, ker mi je v Srebrničah zmanjkalo bencina. Za popizdit, res! In ob enih zjutraj na pomoč lahko pokličeš samo mene, vsi ostali spijo. Jaz sem bil pa že itak tam … Zato sva kar peš krenila do mene (cca 6 km), da so me začele boleti še tiste mišice, ki me prej še niso od Čaganke, pa še zebst me je začelo, utrujenega in v kroksih in v kratkih hlačah, ker če bi vedel, da bom ponoči pešačil, bi se oblekel, tko pa, ker nisem …
No, sva pri meni vzela kantico in sem potem tako usran še malo po petrolu strašil, potem pa Ladislava napolnil (nisem imel traktorja in sem tisto pollitrsko plastenko fruca odrezal in zimproviziral) in pičil domov. Me je vprašal, če bom dal tudi to na blog in sem rekel, da bom, čeprav itak nihče ne bo verjel. Čeprav jaz ne lažem, le včasih malo pretiravam. Ampak tokrat ne, sem preveč zmatran … 🙂