Dobrota je sirota

Dokler je dojenček na prsih, torej materinem mleku, njegovo blato nima vonja (smradu), le barve znajo biti neugodne. Ko pa začne jesti normalno hrano, oziroma hrano, s katero se prehranjuje velika večina ljudi, tudi njegovo blato izgubi čudne barve, dobi pa neprijeten vonj. In ker je v življenju tako, da se ne moreš večno zanašati na druge, se je tudi meni enkrat moralo zgoditi – sin je bil pokakan, da se je kar kadilo od njega, Monike ali kakšne druge primerne duše pa nikjer v bližini! Sem ga torej sam zagrabil pod pazduhe in ga previdno položil na previjalno mizico. Odpel sem mu plenico in skoraj zajokal. Pozdravljene Jesenice s širšo okolico! Kar v oči me je uščipnilo. Zadrževal sem dih, ker pa sem kadilec, brez dihanja ne morem več zdržati pol ure, kolikor bi, nespreten in neizvežban, potreboval za zamenjavo plenice. Naj sem se še tako trudil in prepričeval, da to pač moram storiti, sem le z veliko težavo zadrževal še ne do konca prebavljeno hrano, ki se je želela dvigniti iz želodca. Potem sem se spomnil. Po stopnicah sem zdrvel v klet, malo pobrskal po prašnih policah in jo našel – plinsko masko! Konec koncev sem sodeloval v vojni (tisti 91. leta, da ne bo pomote!) in kot vsak vzoren vojak dobil tudi ta kos opreme. Ker v tistem zgodovinskem in prelomnem času niso metali bojnih strupov, je bila maska še relativno dobro ohranjena in bi morala zadostovati za moj namen. Masko sem si nadel šele v kopalnici, da me je sin lahko opazoval (drugače bi morda v svoji majhni glavici lahko pomislil, da so ga prišli obiskat kakšna nezemeljska bitja!), in jo še nekajkrat snel in ponovno nadel. Z zadržujočim dihom, seveda. Ko se je sinko s široko odprtimi očmi vsaj deloma navadil na nenavadno prikazen, sklanjajočo se nad njim (jokal pa ni, to moram s ponosom poudariti!), sem počasi in previdno vdihnil. Čudežno. Skozi filter plinske maske je prihajal le čist zrak. Nobenega smradu. Z lahkoto sem ga očedil in preoblekel in ker takrat še ni (razumljivo) govoril, sem se na Monikino začudenje, kako mi je uspelo, lahko le skromno smehljal, komaj kroteč pogumno izbočene prsi, da niso preveč bahavo izstopale. Seveda se je še velikokrat zgodilo, da sem ga moral preobleči, kadar sva bila sama, a se je že kmalu pojavila težava drugačne vrste. Nekega dne ga je Monika s polno plenico odnesla v kopalnico, da bi ga preoblekla, pa ji ni pustil. Zahteval je, da ga preoblečem jaz, toliko se je že lahko izražal. Sinu je potrebno ustreči, seveda, če nekaj zahteva, kričeč, da sosedje mislijo, da ga dajemo iz kože, torej sem zadevo prevzel jaz. Monika se je začudena umaknila do vrat. Nič ji ni bilo jasno, seveda. A zlati sinko se tudi meni ni pustil preobleči. Seveda. Ni bilo druge, moral sem odkriti strogo varovano skrivnost, če sem želel mir v hiši. Odšel sem v klet po masko (ki ni bila več prašna) in v trenutku opravil nalogo. Sin je namreč nadvse užival, ko sem se z masko sklanjal nadenj in spuščal smešne zvoke, morda je bil tistega dne slabe volje in si je zaželel razvedrila. Kakorkoli že, skrivnost je bila razkrita. Na tem mestu ne bom šel v detajle, kdo vse se mi je smejal in se norčeval iz mene, le to lahko povem, da ženske ne znajo ohraniti skrivnosti! Preverjeno.
Bi vam pa povedal, kako so nas na služenju vojaškega roka (še v rajnki JLA) učili uporabljati plinsko masko. Zaprli so nas v leseno kolibo in noter vrgli solzivec. Potem smo morali masko za sekundo ali dve sneti in si jo ponovno nadeti. Moj najstarejši sin bo zagotovo odličen narednik v slovenski vojski. Večkrat me je namreč prav po vojaško presenetil. Ko je bil najbolj posran in ko sem se najbolj zavzeto sklanjal nadenj, je znal potegniti za filter, da sem moral, nepripravljen, potegniti neprefiltriran zrak. Včasih, to vam povem zaupno, sem mislil, da za mojim hrbtom stoji osovraženi desetar s solzivcem v roki in se privoščljivo smeji za svojo masko. Včasih, spet le zaupno, ni bilo razlike med vsebino plenice in kemično snovjo, s katerimi nas je razveseljevala pokojna institucija…
Tole je ena prvih zgodbic, ki sem jo napisal za revijo Mama in na vseh literarcih sem moral prav to prebrati, da so se mlade mamice lahko smejale in nekatere (ne)iskreno zgražale. Le kako moreš z masko previjati otroka?!
Mislim, meni je to logično, zakaj bi se matral, če pa ni potrebno, ne?! Saj tudi vroče lonce prijemamo s kuhinjskimi rokavicami, a to se pa nikomur ne zdi čudno?
Kakor koli, na to sem se spomnil včeraj zvečer, ko sem moral po dolgem času spet uporabiti masko. Ne, nisem menjal plenic sinu, vsi trije možakarji že samostojno rinejo v školjko, hvalabogu, ampak dober kakor sem sem zvečer sosedovo mačketino v hišo spustil. Ker zunaj je mraz pa to. Je prišla k meni v kabinet in spala v naročju (lepo greje), ko sem klofal po tipkovnici, okoli dveh zjutraj sem si šel pa kofe skuhat in je odlutala po svoje. Ter seveda zbudila Moniko, ko se je rinila v omaro in je šuškalo, da jo je od strahu skoraj pobralo. Moniko, ne mačko! Jo je pritrogala v dnevno sobo in ko sem s kavo odšel spet v kabinet, sem mačko pustil v sobi, da ne bi spet panike sejala po hiši, okoli štirih zjutraj sem pa lačen postal in spet krenil proti kuhinji. Pa me je udarilo že na hodniku. Za popizdit. Sem mislil, da kanalizacija pušča ali kaj, a ko sem vstopil v dnevno sobo, me je tako v nos ugriznilo, da so se mi zasolzile oči in mi je bilo v hipu jasno. Mačketina je mirno spala na tleh, na preprogi pa gromozanski kup, ki je ščipal za oči in nos in oh in sploh, ni za povedat. Sem zajel sapo, odprl vrata, brcnil zverino ven, potem pa malce razmislil. Lačen nisem bil več, to je jasno, razmišljal sem o tem, kdo bi se s tistim kupom atomskih odpadkov lahko ukvarjal, a bolj sem razmišljal bolj mi je bilo jasno, da bom kar sam skidal. Ob štirih zjutraj, jebemuvraga! Sem skočil po masko, kar je le deloma rešilo težavo, smrdelo ni več, a sem moral tisto sranje popucati. Sem samo napol naredil, ker je ves čas obstajala nevarnost, da bom uničil masko, če bom bruhnil vanjo, potem je pa zjutraj tašča dokončala. Pa ne najboljše, nimam kaj blefirat. Sem kavo spil v kabinetu in že skoraj sestavljal oglas o prodaji hiše, potem sem si pa premislil in samo preprogo vrgel stran. Nove še nisem kupil, bom malo počakal, če bo mačketina prinesla denar. Zdaj stoji pred vrati in čaka, da jo spustimo noter, a bolj ji dopovedujem, da naj nekje denar za novo preprogo najde, bolj se dela neumno. Bomo videli, kdo bo prej popustil!

2 thoughts to “Dobrota je sirota”

  1. @p
    Ma seveda jih imam rad, al so prav uživali, ko sem se z masko sklanjal nad njih, ti povem, če jih ne bi maral, bi to počel brez maske in bi verjetno imeli travme zaradi mojih fac … 🙂

  2. Ne verjamem ti.
    To, da si z masko poba previjal. Ne verjamem.
    Sej ne rečem, odpičen si lih prav, ampak otroke maš pa ziher rad.
    :)))))))))))

Comments are closed.