Vizita

Res me je že krepko skrbelo, kako se počuti moj Jusuf na dnu Čaganke in smo v soboto Anži, Tico in jaz krenili malo dol. Zjutraj me je skrbelo, kako bo z akcijo (no, skrbelo je predvsem mojo soprogo), saj nisem spal niti uro, ko sta McGajverja že pozvonila na kofe, a je imel Tico iste težave in je potem lažje. Mislim, če trpi še nekdo, potem je drugemu lažje, mar ne? Čaganka je še vedno skoraj povsem suha, blatna pa seveda še vedno do amena. Dol nam je šlo relativno hitro, prvo napako sem napravil šele na stopnji, ko pristaneš v blatnem jezeru in sem se že nad vodo pripravil, da bom izstopil s štrika samo z levim škornjem, ker imam v desnem luknjo in mi je kar šlo, celo Tico je z zanimanjem opazoval moj manever, a sem potem nekaj zafrknil oziroma napačno stopil in sem se z desnim škornjem tako globoko pogreznil v zdrizasto blato, da sem zajel še z vrha. A kaj bi to, smo leteli naprej in se nemudoma vrgli na delo, na širitev zadnjega mendra. Se je poznalo, da je Jusuf spočit in je lomil skale kot za šalo, ampak res! Smo prehitevali plan in smo še pred predvidenim časom (po ene šestih urah) končno toliko razširili, da se je Anži brez pasu spustil v nadaljevanje. Odprla se je namreč nova stopnja v obliki majcene dvoranice, ki pa jo spet zapre meander, a ta ne bo tako trd oreh, ker ni tako dolg in kompliciran, za njim pa kamen pade najmanj deset metrov v kar veliko dvorane. Torej globina bo, počasi se približujemo -300 metrov. Ker smo prehitevali urnik, sva se z Anžijem spustila še v sosednji, fosilni meander, kjer tudi obeta, a sva potem nekako ugotovila, da se obe zadevi verjetno združita in bomo naslednjič nadaljevali v lažji varianti. Smo kar počasi ven stopili, a zgleda, da so me končno leta ujela, ker sem umiral. Sem se počutil kot DiCaver zadnjič. Ni šlo in ni šlo. Ves čas sem moral tudi jaz z nekakšnim »ritmo-loco« gibom v levo zatikati vrv, ker je drsela za popizdit in ni in ni zagrabila ter tako 682-krat, kar pije energijo nenormalno. Šele nato sem nekje na sredini ugotovil , da bi pa mogoče enega prižgal in počinil, da bo šlo potem morda lažje, kar se je res zgodilo. In čeprav Čaganka res obeta nove globinske rekorde, se bom verjetno (če bo naslednja akcija prekmalu) prav tako kakor Nedolenjec povabila na akcijo branil s sunkovitim odkimavanjem glave levo, desno, kakor da se ti hoče odšravfati, ali pa bom pred televizijo na kavču kakor Dejan ali Klemi.

No, mogoče bom šel še enkrat s Ticotom turistično dol pa en cegu blata, ker ima Tico načrt, da bi doma naredil zidak in nanj napisal Čaganka. Sicer ne vem, zakaj ne uporabi blata z opreme, ki ga je zagotovo za ene tri cegle, vprašal pa tudi nisem, sem bil preveč utrujen …

Aja, pa še eno napako sem napravil, termovko s kavo sem v Ladkotu pozabil in sva jo s Ticotom cel liter poeksala šele, ko sva ven prišla …