Damijan Šinigoj

Bi zihr dobil po kepi, je rekel Klemi, ko sva enkrat okoli pol desete priplezala iz Čaganke in sem dvakrat zaporedoma zeksal skodelico kave iz termovke. On jo je seveda pil počasi, z užitkom, a ne zato, ker bi se bal Bosancev, le ene 70 cm dolg šoferski sendvič je vmes grizljal …

Odpeketala sva na tlako že kar zgodaj, a še bolj zgodaj bi, če ne bi moral kupit rokavice, ki sem jih zadnjič vrgel proč po akciji, kupil novih pa nisem. A brez rokavic ne gre in sva zaštartala v trgovino, kjer pa takšnih, ki jih potrebujem, niso imeli in sem kupil na oko podobne. A samo na oko, dražje so bile ene trikrat, ker sem šele potem prebral, da so neoprenske in niso vredne pol škafa tople vode. No, mogoče so, za pomivanje posode, kaj pa vem, za v jamo zihr niso. In prej bi prišla tudi, če ne bi kljub temu, da sem doma požrl dva kofeta, med točenjem goriva v Ladislava pa še Petrolo pocestnico, Klemi vztajal, da je ful lepa tradicija, da se zaustavimo pri Bučarju v Dolenjskih Toplicah na kofetu, kjer mu seveda nisem ugovarjal. Je težko poriniti žabo v vodo?

Brazdala sva na dnu Čaganke v kar obetavnem meandru, a nisva prebila v nadaljevanje, ker hiltijeve baterije niso delale, kot bi morale (nekdo jih je v moji garaži pozabil povsem napolniti), pa še posodico z mivko sva prevrnila in raztresla zadevo, ki jo v jami nujno potrebuješ. Pa še itak sva jo imela premalo, ker sva jo spet praskala spod mojega bazena, kjer je trdo zmrznjena in ko se odtali, se skrči. Hecno, ampak tako je. Mislim, ne skrči se, jasno, posede se. Kar je isto v rezultatu …

Gor mi je šlo bolj tako tako, ker se je klinac od mladeniča nekje na sredini spomnil, da bi mogoče pa s starim stricem tekmoval in ker tega nisem takoj ugotovil, sem plezal za njim in mi je nekje potem ob tretji čik pavzi sape zmanjkalo, a to so že detajli. Nazaj grede sva nekje bogu za hrbtom srečala policijsko vozilo, ki je pripeljalo nasproti in res je hecno opazovati modreže, ki ob pogledu na dva po obrazu povsem blatna modela v ladi nivi kar za hipec zmrznejo, kar je pa dovolj, da medtem šmrcneš mimo, v vzvratnem ogledalu pa potem opazuješ njihovo dilemo ali obrniti na ozki cesti in se zapoditi za nama ali ne. Pa v mestu na semaforju je bilo tudi hecno, ko je na vzporednem pasu zaustavil nek terenec s tetico in stričkom, spedenanim u nulo in je tetica za hip pogledala proti nama, a ji je verjetno striček nemudoma siknil, da naj naju ne gleda v oči in sta potem buljila strmo naravnost. In ko se je prižgala zelena luč, z nama čez križišče niti pod razno nista tekmovala, čeprav bi verjetno zmagala. Ker Ladislav je že malo star pa to …