Damijan Šinigoj

Pred časom je prijatelj iz mladosti zabaval moje otroke z opisom dela moje mladosti. Razlagal jim je, da v nekem obdobju sploh nisem hodil ven, da sem le bral knjige, kadil in pil kavo, da sem bil bled ko zombi, na zrak pa sem skočil le, ko sem šel v trgovino po osnovne potrebščine (torej čike in kavo) in so se moji otroci hihitali, jaz pa jezil, ker se mi zdi, da ni bilo čisto tako. Je že res, da sem veliko bral, ampak moje srce je bilo vedno pri ročnih opravilih. Res. Saj brati in pisati knjige je kul, a to ni nič takšnega, kakor skoraj dnevno izvem od različnih ljudi, ki so pred petdesetimi leti tudi sami vedno dobro pisali šolske spise in bili pohvaljeni od učiteljice in bi lahko tudi sami postali pisatelji, pa so se odločili, da bodo raje počeli kaj bolj pametnega (in predvsem lukrativnega). Ne, jaz sem vedno občudoval razno razne mojstre, ki so kaj delali po hiši. Prisežem. Če ne bi pisal in prevajal knjig, bi zagotovo polagal ploščice po hišah. To je bila moja velika želja že od nekdaj. Še več, ko se je pred leti začela velika svetovna finančna kriza in so nas strašili, da bo vse vrag odnesel, sem se kar malo na skrivaj poveselil, ker sem upal, da bo najprej pobralo nepotrebneže, ki se ukvarjamo z leposlovnimi knjigami in bom imel potem izgovor, zakaj polagam ploščice. Res. Sem si na skrivaj že ogledal tiste kolenčnike, ki preprečujejo obdrsanje kolen, ker polaganje ploščic je pač delo, ki zahteva veliko klečanja. In vam povem, da niso bili ravno poceni, a ko gre za zdravje, človek pač ne sme gledati na etiketo s ceno, mar ne?!
OK, kriza je (zaenkrat) nekako obšla našo knjižno industrijo in za suh kruh še imamo (pa itak potice nismo jedli niti v času debelih krav, ker kupce slovenskega leposlovja lahko kar po imenu nagovorim in povabim na božično zabavo k meni domov), torej poklica nisem zamenjal, kar pa ne pomeni, da nikoli nisem poskusil. In to prav s prijateljem, ki je mojim otrokom razlagal, kakšen zombi sem bil. On je bil meni povsem podoben in če se je le pokazala možnost, da je nekaj naredil sam, je to naredil. Pustimo ob strani dejstvo, da ga je vedno koštalo več, ko so morali mojstri potem popravljati za njim (oziroma za nama) in je ves material kupoval po dvakrat, veselja pa si le ni pustil vzeti! Je po osamosvojitvi odprl podjetje in v najem vzel star vojaški hangar. Ki je bil, kakor seveda tudi rajnka Jugoslavija, v zelo zdelanem stanju. Je hotel najeti kopico mojstrov, a sem ga pregovoril, da bi bilo ceneje, če vse skupaj narediva sama. In se je nemudoma strinjal. Začela sva s streho, kakopak, ki je puščala, čeprav bi bilo morda boljše s temelji, ampak kaj sva pa midva vedela. Za aluminijasto kritino ni imel denarja, ker je bil hangar betonski, je pa imel denar za katran, s katerim bi zamašila razpoke. To je bila moja ideja in sem bil kar ponosen nanjo. Sva se odpeljala do kuriva in kupila sodček katrana. Prislonila lestve na streho in potem na vrhu prižgala plinski gorilnik in začela topiti tisto črno lepljivo zadevo. Sva buljila v tisti sodček ko uročena in se pol ure seveda ni zgodilo nič, ker se katran topi počasi, zato sva se odpeljala na kofe v bližnjo gostilno, vmes je pa že sosed pritekel, da prijateljev hangar gori. Pohitela sva še pred gasilci zadevo pogasit in potem kot prava forenzika iskala vzrok nesreče, dokler mimo ni prišel nek Šištar, ki nama je povedal, da se katran segreva počasi, ker če se ne, se stopi le spodaj in potem sodček poči in katran izteče … In sva se, podučena, odpravila po nov sodček. Ki sva ga segrevala počasi (in sva vmes lahko spet na kofe skočila) in zalivala razpoke, ampak en sodček ni nič in sva jih kupila še nekaj in naju je skoraj minilo veselje, za fotofiniš nama je pa čisto malo zmanjkalo in se je prijatelj odločil, da bo uporabil tistega, ki nama je prvi iztekel, velika večina ga je pa še vedno noter ostala. In ga je lahko ven vzel le tako, da je s kombinirkami trgal sodček, kakor da bi odpiral ribjo konzervo. In ko sem mu ravno hotel reči, naj bo previden, se je tisti pleh strgal in mu skoraj odrezal roko. Sem stekel dol in mu držal skoraj odrezano mišico, sosed ga je pa s šnopcem polival, da se mu rana ne bi zagnojila in da so nas v bolnišnici lahko napizdili, da naj ne delamo, če pijemo! Potem nama je njegova soproga prepovedala opravljati višinska dela z ognjem in sva se lotila gradnje toaletnih prostorov iz siporeksa, česar sem se najbolj veselil, ker sem vedel, da bova na koncu polagala ploščice. A se nama ni izšlo, ker nisva znala narediti pravih kotov in če ni pravih kotov, se ploščice položijo kar malo na hojladri … In je bilo grozno, res, zato sva se raje lotila izolacije sten, ker je bilo v hangarju vroče, in sva na zunanje stene nalepila stiropor, čez stiropor mrežico, ki sva jo potem premazala in zravnala z malto in ofrajhala z ometom, a ker sva to delala v največji sončni pripeki sredi poletja, sva oba pristala na urgenci s popolnoma ožganima hrbtoma …
Potem sta nama soprogi pa itak prepovedali sploh kar koli delati, ampak jaz svojih sanj še nisem izživel in zagotovo še nisem rekel zadnje besede na to temo …