Damijan Šinigoj

Jp, sobota je čas za akcijo, četudi je zunaj mrzlo. Enega ali dveh ni bilo, ker ju soprogi nista pustili, še vedno pa se nas je v Čaganki gnetlo osem jamrarjev. Kar sicer ni veliko, glede na to, da gre za veliko luknjo, a vseeno, kar gnečno. Ker dve ekipi sta garali na dveh deloviščih, štirje smo pa bolj turistično šli dol malce kasneje, pogledat, če lahko eni ali drugi ekipi kaj pomagamo. Itak mi je bilo kmalu jasno, ko so že dol stokali, da kaj veliko ne bomo pomagali, je pa zaradi novoletnih oblog še vedno kar kul malce pomatrati se. Najprej smo v južnem rovu obiskali Klemija in Jerneja, ki sta se matrala v podoru, to pa predvsem zato, ker sta bila bližje. Sta ravno zaključevala s šihtom, ker sta naletela na res hud podor in se nista upala naprej, da se kaj ne bi zrušilo nanju. No, saj razloge sta druge našla, da ni več elektrike v vrtalniku pa podobne, a to so že detajli. Smo se zrinili iz dolgega rova do prve malce večje dvorane, kjer smo podebatirali o tem, kaj jima je uspelo narediti in kako kaže za naprej pa malce smo pomalicali in ene par jih skadili, potem smo se odločili še malce po južnem rovu raziskati, ker je bila ura še mlada in nas je bilo veliko, a nas je to na srečo kmalu minilo in smo se podali do bivak placa. Kjer nas je spet na riti vrglo, nimam blage, zakaj in smo spet malo malicali, čikali in debatirali, kot da se že 7 mesecev nismo videli. Nobenemu se ni ljubilo do spodnjega delovišča pogledat, kaj počneta Anži in Srečko in smo kar sedeli in debatirali, da se mi je že kar malo hecno zazdelo, da se moramo pomatrat skoraj na dno Čaganke, da lahko malce počvekamo. Pogrešal sem le Dejana, ki je ostal v podoru in je malce po luknjah brskal in iskal možno nadaljevanje, a se mi je po pol ure vseeno malce čudna njegova vnema zazdela, ker drugače ni tako eksplorersko razpoložen in sem našega najmlajšega Jureta poslal pogledat, kaj je z njim. Sta se kmalu vrnila, Dejan pa je prostodušno priznal, da ni znal ven priti in je čakal, da mi nazaj pridemo in jih je nekaj počikal in čakal. Se mu je sicer sumljivo zdelo, a premaknil se pa ni …

Bi še kar sedeli tam in debatirali, ker smo se fino najedli in se nobenemu ni ljubilo kaj dosti premikati, če ne bi edinega vegetarijanca med nami na kako pritisnilo in ni imel časa niti toliko, da bi se fino umaknil, ampak je le pa metrov proč divje slekel kombinezon in spasiral. Mi smo ga pa gledali, ker nas je zanimalo kaj počne za skalo, šele ko je zasmrdelo, smo poštekali. Hm, ti vegetarjanci, ne vem, kaj se jim s tisto travo zgodi v želodcu, ampak je bilo grozno, kljub temu, da je zadevo zakopal v blato. Smo dobili potrebno motivacijo in dvignili riti in odpeketali še malo dol in potem gor.

Ven sem pokukal prvi in je bila že debela noč, polna zvezd in mrzla k svina. Malo sem pel, kar je definitivno pregnalo vso zverjad, potem sem pa ogenj zakuril, da smo hofferjeve zrazke na žerjavico vrgli, ko so vsi ven pokukali. So bili dobri, ogenj pa tudi, ker sem na dealxtremu nabavil bbq fan in je grelo ko v dnevni sobi. Kaj je bbq fan? To je nekaj podobnega fenu za lase (ali otroški pištoli) in ko pritiskaš na sprožilec, se noter vrti en ventilatorček in piha v ogenj. Nič posebnega, poceni kitajsko plastično sranje, ampak tam med utrujenimi jamarji je bil prava atrakcija in so si ga pulili iz rok in pritiskali in pihali v ogenj, da je gorelo ko za prvega maja kres. Res. Še če bi miss januar mimo prišla, se ne bi pustili motiti. Ali pa mister februar takisto …

Ampak, če koga zanima, Čaganka gre naprej, v nove dolžine in nove globine. Še se bomo zabavali …