Evo, smo prišli iz Skalarjevega brezna, akcija totalno uspešna in udeleženci nadvse utrujeni, a nadvse zadovoljni. Na skoraj 600 metrih pod površjem smo v češkem bivaku (ki je res narejen, kot bi ga naredili Čehi) preživeli tri dni in raziskovali, merili, opremljali … Dol je ogromno opreme, ki so jo pustili prejšnji raziskovalci, med njo je naš mladec izbrskal tudi strokovno jamarsko literaturo, ki jo je strokovno preučeval, in ker smo bili pod zemljo skoraj tri dni in smo trdo delali in zatorej krepko jedli, je tu in tam tudi mati narava poklicala na en poseben prostorček, ki smo ga pripravili posebej za tovrstno opravilo. Saj ni bil kaj posebnega, le malce večja luknja, odmaknjeno od bivaka, da nam ni ravno pod nos smrdelo in ker je dol mraz za popizdit (morda le stopinjo nad lediščem) in ker tam piha, smo se normalni ljudje zadrževali le, kolikor je bilo nujno potrebno. A naš mladec je, ko ga je mati narava opozorila, da mora iti, pod pazduho mirno zvil strokovno literaturo, odkorakal do oltarja in jo tam med prešanjem prebiral, da mu ni bilo glih dolgčaš. Dobro, razumem, doma človek marsikaj počne, a da na več kot pol kilometra v nedrjih Kanina pasiraš nad manjšim brezencem v smukaški pozi in bereš, to pa počnejo samo pravi carji. Res. Še posebej, ker je mrzlo in ne razume češko in mu je šlo zatorej branje bolj počasi od rok … Ne bom ga izdal z imenom (hint: se je podpisal na čelado!), da mu potem kdaj na stara leta ne bo nerodno, kakor ne bom povedal, katera zagnana ekipa merilcev je zatavala z merilnimi napravami tudi v tisto posvečeno brezence in ga začela meriti in šele, ko se je veter obrnil in se je par izdelkov tudi na škornje nalimalo, ugotovila, da raziskujejo in merijo pravzaprav že odkrito brezence …
