Če si gej, se nasmej

Pred ne tako veliko leti smo se za prvomajske praznike nekam odpravljali, ko sem dan pred odhodom opazil, da mi bo registracija potekla. Tehničnega sem napravil, nikjer pa nisem našel zavarovalne police, da bi vozilo še zavaroval in sem jo kar na zavarovalnico Tilia pičil, da mi jo tam poiščejo, ker sem bil itak prepričan, da imajo zadevo kje v kakšnem računalniku spravljeno. Itak sem prišel par uric pred debelimi prazniki, ko komaj vsi čakajo, da jim tam nekdo zagnoji in so z mislimi itak že nekje drugje, a ker mi je voda v grlo tekla, se pač nisem dal odgnati. In sem gnojil, da jih itak plačam in da jim hočem še malo denarja dat in da naj se potrudijo, da bogpomagaj, če bodo morali malce po kompjuterju brskati. In so brskali in je vse slabše kazalo in je bila že slaba volja na obeh straneh okenca, čeprav volja pomagati še ni povsem izpuhtela, ko mi nekje vmes zazvoni telefon. Sem se javil, kaj sem pa hotel, itak nisem imel kaj bolj pametnega početi kot tam postopati in zijala past, kar imajo vsi uradniki najraje. Bil je dr. Stibro, ki si je kavice ali pač česa zaželel, a sem ga moral razočarati, da ne morem priti, ker da na Tilii nekaj urejam. Je bil razumevajoč in ni preveč zameril, preden je odložil, ga je pa na srečo vseeno firbec premamil, da je vprašal, kaj imam na Tilii za urejat. Sem mu kratko verzijo o izgubljeni polici povedal in ko je vprašal dodatno, kaj pravzaprav imam tam zavarovano, sem mu seveda povedal, da safrana, nakar mi mirno pove, da imam safrana zavarovanega pri Adriatiku. Je kar prepričano zvenel, zato sem ga skenslal z obljubo, da ga pokličem čez par minut, uradniku na Tilii sem pa malce nejevoljen povedal, da se z njim nimam več časa hecati in da bom kar odšel. Na vprašanje, ki me je že v hrbet zadelo, kako bom šel na dopust z neregistriranim avtom, sem mu pa mirno pojasnil, da bom kar rent-a-car najel, mu zaželel še lepe praznike in odpičil na Adriatik, kjer mi je prijatelj že po telefonu vse postlal, da sem ajncvajdraj rešil.

No, na tole sem se spomnil, ker odhajamo na morje in je bil petek čist zadnji dan, ko sem lahko safrana odjavil in prepisal volvota. Noben problem, je rekel dr. Krevs, ki je s sabo pripeljal še Matjaža, od katerega sem Šveda pravzaprav kupil. Dr. Krevs je poleg prišel zato, ker sem safrana sicer odjavil iz prometa, a so v pogodbo napisali napačno številko šasije in smo morali popravljati … Dolga zgodba, kaj bi razpredal, tokrat smo bili pripravljeni. Tablice sem imel, prometno tudi, dokumente tudi, denar tudi … Vse, po domače povedano, le Matjaž je zabavo zajebal, ko je vprašal, kje imam zavarovalno polico od safrana. Ki jo moram imeti, če hočem popust pri registraciji uveljavljat. Itak je moj blagi teleči pogled vse povedal, a sem ga pomiril, da točno vem, kje je, da naj gresta na en švoh kofe in bom ajncvadraj nazaj. Sej kaj pa je to 6 km v eno stran za volvota, vas vprašam!? Sem skočil v vozilo, doma v garažo, kamor sem vse stvari iz safrana pometal in si krepko oddahnil, ker polica je bila tam. Sem jo malce na hitro preštudiral in ajncvajdraj odbrzel na Otočec, kjer sem ju našel ravno pri končevanju kavice. Sem še zase eno kratko naročil in svečano izročil polico Matjažu, ki jo je najprej samo preletel (ker ga je dr. Krevs opozoril, naj jo pregleda, če nisem slučajno od lade nive prnesel, čeprav sem se prav pohvalno trepljal po hrbtu, kako hitro sem jo našel!), potem se je pa bolj pozorno posvetil branju in začel dvigovati levo obrv. Sem mu jo s prstom rinil nazaj in ga rotil, naj je ne dviga, pa je bral še naprej in začel celo še odkimovati, pa sem ga prijel za glavo in kimal z njo, a ni pomagalo. Prinesel sem namreč lansko. Evo, priznam, čeprav mi je čisto malo nerodno, sem tam v garaži za hip pomislil, da 2011 ni čisto tapravo in aktualno leto, a kaj, ko sem še vedno bolj navajan na 11, ki je trajala dlje kakor zdaj traja 12! In mi ni ostalo drugega, kakor da še enkrat ajncvajdraj pičim nazaj (med vožnjo sem mrzlično razmišljal, kje jo imam in sem se spomnil!) in ajncvadraj spet na Otočec in smo ob pol osmih (zaprejo ob sedmih) zadevo končali. Tko da zdaj je safran uradno na odpadu, Volvo pa uradno pred mojo hišo.

V soboto smo pa še v Cinka na hitro skočili, ker potem bomo malo na morju in podzemlja ne bo in je Dejan opremljal in razopremljal, jaz sem se bolj ko ne turistično hecal na štriku, v sredini se je pa Jerneja matrala. Dol smo en radler na hitro spili, potem sem jo pa sam kar hitro pocvirnal ven, da si Dejan ne bi premislil glede pospravljanja štrikov. Očitno sem bil kar hiter, ker ko sta začela vpiti, je bil Dejan še na dnu Cinka, jaz pa že zunaj. Sem si ravno pas slekel in čelado snel, da si malo švic obrišem, ko sem zaslišal krik. Najprej nisem vedel, da prihaja iz globine in sem pomislil, da sta Marko in junior prišla me strašit, ker sta vedela, da s čevapčiči odhajamo v Cinka (pa na srečo ne vesta, kje je), potem sem pa le poštekal, kdo in od kod vpije. A ker je komunikacija s takšno globino malce nejasna, mi je bilo kar nekaj minut debelo vroče, ker sem samo Jernejo slišal, da je dol padel in sem že razmišljal, kako bom sestri povedal, da njen preljubi soprog ne bo šel z nami na morje, a se je potem na srečo izkazalo, da je dol padel samo kamen in da Petzlove čelade marsikaj zdržijo. Je Jerneja ven pokukala  in se zaradi slabe vesti na izhodu krepko butnila v stegno, da mi je spet vroče ratalo, a spet ne tako vroče, kakor je bilo vroče Dejanu, ki je toliko časa ven kuhal, da sem čevapčiče na črno pripalil in so hrustljali ko bobi palčke …

Danes sta pa Markec in junior na poslovilni kofe prišla, a predvsem od Markca kaj veliko nismo imeli. Je najprej Markec pokazal eno fotko na telefonu, a še preden smo jo lahko začeli občudovati (ja, nesreča je mimo prinesla še Aido, ki se je dolgo vozila sama v avtu in je potem ni bilo za zaustaviti), se je na ekrančku prikazalo sporočilo o prejetem sms od tanove in je izpulil telefon iz rok, kot da gori, potem pa nekam za uro in pol izginil na pogovor in to je bilo to. Aja, je hotel sicer že prej priti, a ni mogel, ker je dedka na veselico peljal, ker se je ta odločil kupico ali dve spiti in je potreboval treznega voznika. Če bi dedek vedel, kaj vnučki študentski v Ljubljani počnejo, ga itak ne bi prosil, a na srečo ne ve in je v tistih dveh kupicah zatorej lahko mirno užival. No, ne vem glih, koliko je užival, ker ga je vnuček moril, da naj neha za bejbami gledat, ker da ima babico doma, ker kako pa naj mladina ve, zakaj se po veselicah hodi …

Ja, naslov tega posta nima nobene veze, le sms sem dobil takšen in se mi je zdel ful simpatičen. Če boste videli kakšnega nasmejanega, boste vsaj vedeli, koliko je ura, razen če bo to Markec, ki se smeje zaradi (še vedno) nove …

4 thoughts to “Če si gej, se nasmej”

  1. @s.
    Hvala, hvala, sem se imel, čeprav je bilo tistih par ur res vroče. No, vsaj meni, ostalim, ki so ostali, klima odgovarja … 🙂

  2. @Drago
    Hehehe, saj ni čisto ob cesti, razen če imaš strupeno terensko vozilo, potem pa je … 🙂 Bova enkrat skočila tja, saj že dolgo nisva bila. Mislim, skupaj v akciji pa to … 🙂

  3. Lepo se imejte na dopustu in lepe sanje, ki naj bodo takšne, kot za vzdrževalca fatamorgane.

  4. Moraš mi enkrat razložit, kje je ta Cinkova jama. V soboto zvečer sem se peljal mimo, pa ni bilo videt nobenega vozila nikjer.

Comments are closed.