Poletja je nepreklicno konec, vročina je pa že pozabljena. Sem potreboval kar nekaj dni, da sem zjutraj (no, dopoldne) ugotovil, zakaj ob jutranji (no, dopoldanski) kavi ne morem brati jutranjega (no, dopoldanskega) časopisa. Sem najprej mislil, da se mi je vid poslabšal, potem sem pa ugotovil, da se mi roke tako tresejo od mraza in imam zdaj flis zunaj, da lahko vsaj berem. Dobro, lahko bi bil inovativen in bi šel najprej na vrt brat in kofetkat in šele potem lulat, pa bi bilo otresanje avtomatsko, ampak ni v tem poanta. Poletje je šlo. In s tem tudi topla voda v bazenu. Zunaj je bilo sicer še toplo, skorajda vroče, a za v vodo letos ne bo več. In smo se odločili bazen pospraviti. Sem napravil še en krog, ker imam shortyja, otroci ga niso, ker ga nimajo. Potem smo pa vodo spustili v jašek za meteorne vode, en del sem pa kar v luknjo v zemlji napeljal, sem bil prepričan, da je krtova. Sem kar točil v tisto luknjo in čakal, če bo kaj ven pokukalo (saj mu ne bi nič napravil, le firbec me je malo, kaj se not skriva), a ker je voda kar tekla in tekla in izginjala v luknjo, sem se potem raje kar malo umaknil, ker spodaj je verjetno nekaj velikega, da lahko požre tiste neizmerne količine vode … Za konec so otroci poskrbeli, da so očistili in osušili in bo za letos konec luštnega. Potem sem ene par kofetov spil (ja, spet imamo kofeavtomat in ja, spet so dobrodošli obiski!), potem me je pa firbec premamil in sem dr. Krevsu skočil pogledat, kako je teraso zabetoniral. Prej, ko je še delal, nisem hodil nič firbcat, ker bi me lahko za kaj ponucal! In je bil še sonček in sem predlagal, da bi kar na terasi ponujeni kofe spila. Je iz garaže privlekel majhno mizico in dva zložljiva lovska stolčka (pa ni lovec), potem je kofe scmaril, postregel ga pa ni takojci, ker je prej ene pol ure Bonkotu preprečeval, da bi ven šmrcnil. Kdo je Bonko? Bonko je hišni maček. Hišni v pravem smislu besede. Ker je samo v hiši. Ker če ne bi bil samo v hiši, ga ne bi bilo več, bi ga povozil avto. In je torej Bonko hišni maček, ki je samo in le v hiši. Pa mu to seveda ne diši preveč, ker ko je dr. Krevs samo malo priprl vrata, da bi kofe postregel na novi terasi, je bil že Bonko poleg. Ker je Bonko očitno poleg tega, da je hišni maček, tudi radoveden maček. In hoče ven. Kamor pa ne sme, ker ga lahko povozi avto. In sta se drkala tam med vrati, jaz sem pa kofe čakal, a se mi ni nikamor mudilo, ker imam rad tako mrzlo kavo kakor zanimive situacije. In je bilo prav zanimivo, kako živ in okreten je Bonko, ki mu je dr. Krevs preprečeval izhod, saj je bil povsod tam, kjer ni bilo dr. Krevsove noge. In naj si je dr. Krevs še tako prizadeval vrata zapreti, jih ni mogel, ker je imel med njimi vedno svojo tačko Bonko. In sta se tako nekaj časa zabavala, dokler dr. Krevsu ni bilo dovolj in je Bonkotu nadel komat in ga pripel na vrvico in sta mi potem na novi terasi oba postregla s kavo. A pila je nisva, ker sva se smejala Bonkotu, ki je zavzeto in detajlno preučeval novo teraso, potem je pa še malo na travo skočil, da bi z vrvico, ki ni bila ravno najdaljša, kmalu prevrnil mizico. A mu ni uspelo, dr. Krevs je namreč večji in močnejši od enega tam Bonkota in ga je zadržal. In celo nazaj na teraso vlekel, čeprav se Bonko ni dal in se je z vsemi štirimi upiral. Je bilo kar hecno, priznam. In smo se tako par minut zabavali, dokler dr. Krevsu ni bilo dovolj in se je malo z Bonkotom po parceli sprehodil, da bi potem lahko v miru kofe spil, a je delal račun brez Bonkota, ker Bonko je sicer pregledal parcelo na hitro, a je hotel še v detajle. Dr. Krevsu se je pa kofe pil, zato je Bonkota ročno vzel v naročje, sedel na zložljivi lovski stolček, segel z roko proti skodelici kave, potem pa … Potem pa je pod njegovo težo stolček popustil in je najprej padel po novi terasi, z nogo butnil mizico in vse raztresel in polil, potem se je pa še z nove terase skotalil na travo. A Bonkota, ki je že v zraku zakurbljal vse štiri, da bi jo ucvrl na svobodo in ne bi bil več hišni maček, ni izpustil. Je ležal tam pod teraso, nič mu ni bilo jasno, a Bonkota ni izpustil. Čeprav je ta z vsemi štirimi krpal po travi in bil skoraj podoben mojemu Ladislavu, kadar se zakoplje v debelem blatu. Krpa, krpa, pa nikamor ne gre. Je dr. Krevs spet vzel Bonkota v naročje, stopil na novo teraso, pogledal prevrnjeno mizico in z v usodo vdanim glasom ugotovil, da stolček je zrihtal, kofe pa tud … Jaz svojega še nisem, ker sem skodelico ravno v roke vzel, preden je padajoči dr. Krevs vse razsul. In sem jo lahko v miru pogoltnil, že ohlajeno, potem sem pa pomahal dr. Krevsu in Bonkotu in odpeketal domov. Žalosten, ker nisem ne snemal ne fotkal. A saj človek na vse pa tudi ne more biti pripravljen, ne?!
