V Jubilejno brezno smo se danes vrnili trije. Načeloma sem Srečku že pred dnevi povedal, da se mi pravzaprav ne ljubi v troje (pa nisem konservativen ali kaj!), ker se bosta potem dol dva dolgočasila in zmrzovala, a me je danes poklical Anži in skoraj prepričal, naj se jima pridružim. Skoraj zato, ker se mi res ni ljubilo iti, a nisem imel nobenega pametnega izgovora in sem rekel, da moram ženo vprašati. In sem jo poklical, glavo družine in kar malo presenetil z vprašanjem, če lahko grem v jamo. Je mislila da je kakšno trik vprašanje, a ko sem ji razložil, da resno sprašujem, mi je seveda dovolila in kaj mi je pa potem drugega ostalo, kot da sem poklical prijatelja in povedal, da odhajam z njima. Smo spet pičili z Ladislavom, tokrat hitreje, da je Anži občudoval brzino veterana, Srečko se je pa smejal, ker je vedel, zakaj divjam. Tokrat ni vprašal, če gre zadeva lahko kaj bolj hitro … Bi pravzaprav kar hitro tja k Čaganki prišli, a sem na srečo tik pred zadnjo gostilno opazil, da imam čisto malo čikov in sem še zadnji hip zabremzal, da smo si kavo privoščili in sem lahko še čike kupil. Saj sem pameten in sem prej vprašal Anžija, če ima kaj denarja, ker sem upravičeno sumil, da kartic ne sprejemajo in je suvereno odgovoril, da ga ima. A mi je potem, ko je začel tiste kovančke (predvsem rumene) suvereno iz denarnice stresat, kar malo vroče ratalo, a je bilo na srečo ravno dovolj. Ah, ti študentje, ki skrbijo, da se atetovi žepi zarad drobiža ne trgajo …
Že med vožnjo smo naredili načrt, da se bomo lotili dveh delovišč, kajti jama se cepi v dva povsem ločena brezna in kakor smo se domenili, tako smo storili. Z Anžijem sva se zarinila v del, ki sva ga že zadnjič s Srečkom z macolo toliko razbila, da sva pokukala skozi, tokrat sem le še malo kozmetično potolkljal in se zarinil v ožinico. Na žalost je bilo tako nizko in ozko, da sem s čelado polomil cel grozd drobnih kapnikov, kar me je sicer bolelo, a ni šlo drugače, pa še Anži je bil pameten in me je preimenoval v plug za kapnike. Me je pa vseeno kar malo občudoval, ker je bilo res ozko, a ko se je še on spravil skozi ožino (ima kakšnih dvajset kil in petnajst centimetrov manj) in ugotovil, da le ni tako zelo ozko, je takoj postal pameten. In je zaigral gospoda Šinigoja v hitrem posnetku. Packu mlademu je res hitro uspelo pokukati čez, a kaj, ko se je potem brezno, sicer globoko kakšnih švoh 10 m, neprehodno zaključilo. In sva spakirala nazaj gor. Anži mi je na koncu še macolo in špico vrgel, špica je lepo prišla, macola pa se je zadrsala v neko razpoko, da je ni mogel ven dobiti, zato je zahteval še špico in je še to izgubil v razpoki. Potem je vzel Srečkov pajser, Srečko pa je zelo zelo pozorno spremljal, kaj z njim počne, kajti njegovo širjenje okna v dimniku je bilo že skoraj pri koncu in v tisto nadaljevanje smo polagali vse upe. Macolo in špico je dobil, pajser vrnil, pri rinjenju ven pa je potolkel še več kapnikov kakor jaz. In nisem rabil nič reči, se je kar sam poimenoval s pravim imenom!
Srečku je okno uspelo toliko razširiti, da smo se spet nekako uspeli stenstati skozi in v novo brezno, kakšnih dvajset metrov globoko, ki pa se je tudi zaključilo z neprehodnimi ožinami. Srečko je bil zelo razočaran, kajti ogromno delovnih ur je vložil v to, da smo lahko dol pokukali, mene pa je bolj žalostilo dejstvo, da bomo tisto jamo najverjetneje le trije ljudje videli. Ker v takšna brezna, ki ne obetajo nadaljevanja, jamarji ponavadi potem ne hodijo, je še ogromno drugih, ki jih je potrebno odpreti in raziskati. A brezno je res tako lepo zasigano in razvejano in zanimivo in težavno, da mi je bilo ob misli, da nihče več ne bo šel not, kar malo hudo, zato sem potem, ko smo Tomove špricarje pred vhodom pili in še malo modrovali, predlagal, da bi morda pa kakšne tečajnike noter peljali. Da se malo pomatrajo za lepoto pa to. In sta se najprej strinjala, potem smo pa malo pomislili in ugotovili, da to ne bo šlo. Da če bi tečajnika vanjo porinili, bi verjetno zaključil jamarsko kariero pa še kakšen psihičen napad v ožini doživel, da niti ne omenjamo, da se iz sredine brezna sploh ne bi znal v okno prestaviti … Smo pospravili kramo, vhoda v jamo pa nismo spet s palicami zaprli. Saj se nismo bali, da bi kdo noter padel, je preveč odmaknjen in ozek vhod, lahko bi si jo pa kakšen medved za brlog izbral in po moje ne bi bil najbolj vesel, če bi k njemu pokukali. A ker smo z jamo končali, se zdaj medvedov ne bojimo več!
Z Anžijem sva jamrarijo končala na Petrolu s snikersi in kavo, potem pa še z burekom pri lokalnem dilerju zdrave prehrane. Doma je pa predraga soproga sicer že spala, a se je zbudila in ponosno oznanila, da je šla na T-2 in kupila nov daljinc za televizijo. Da bodo imeli otroci kaj početi, zdaj, ko se je spet šola začela …
