Ko sem prejel sporočilo moje preljube soproge z vprašanjem, ali kaj mislim nanjo, se mi nekaj ni zazdelo prav. Sem preveril še podrobnosti sporočila, če je to res njeno sporočilo ali se je kaj zamešalo. Smo včasih kakšnemu prijatelju naskrivaj v njegov telefon namesto mama napisali dobra mrha ali kaj podobnega in je mimogrede prišlo do smešnih zapletov. Pa itak ni pomagalo, da sem številko soprogino preverjal, ker je itak na pamet ne poznam, a se mi je vseeno zdelo čudno. Mislim, seveda nisem mislil nanjo, sva predolgo poročena, pa tudi predraga soproga me ne sprašuje nikoli, če jo kaj pogrešam (ko sem v jami recimo, ker če bi rekel da jo in jo naslednjič povabil s sabo, bi se ločila) in mi vse skupaj nekako ni šlo skupaj. Sem bil pošten in sem po pravici povedal, da ne mislim nič, da sva že predolgo poročena in je prišlo pojasnilo, da me že en teden prosi, naj ji kupim tekočino za leče. Itak sem gnoj in vedno pozabim in samo ene trikrat sem se danes peljal mimo tistega optika, a sem še večji gnoj, ker sem se hotel zlagati ji, da sem itak kupil in da kaj sploh dvomi, samo potem nisem vedel, če lahko v tisto plastenko natočim recimo destilirano vodo ali to škodi lečam. In sem bil spet iskren ter jo potem, ko je prišla iz službe, zapeljal po tisto tekočino. Res je, da sem najprej ji hotel predlagati, da naj se kar sama zapelje, a sem se potem spomnil, da že itak podpira ene sedem vogalov naše hiše in da bo težko likala brez leč in sem se žrtvoval. Ker pravi možaki smo pač takšni …