Nakupovalni listek

Včeraj sva kofetkala s prijateljem in sem mu, ko sva prišla na tekoče z zdravjem otrok in družine, ker se kar nekaj časa že nisva videla, povedal, da me počasi leta lovijo. Da sem šel po tasrednjega na trening, a sem seveda zamešal uro (ob torkih kasneje konča) in šele po pol ure ugotovil, da bom čakal še pol ure. Dobro, moram biti iskren, predrago mi soprogo sem poklical in mi je povedala, vmes pa še naročila, da zdaj grem pa lahko v trgovino po sadje, ker itak imam čas. Doma me je namreč  prosila, da ko bom šel po tasrednjega, če bi še v trgovino skočil po sadje. In sem ji rekel, da ne bom, ker v najbolj moški trgovini, kjer običajno nakupujem, torej na Petrolu, sadja ne prodajajo in da bomo tisto popoldne že zdržali brez dodatnih vitaminov, naslednji dan bo pa že ona uredila. In, ja, potem sem imel pol ure časa in sem se odpeljal v Mercator, ni bil daleč proč. Kupil naj bi pomaranče, ne vem, zakaj si jih je zaželela, a jih seveda nisem našel. Sem pa nabral celo vrečko mandarin, ki so mi najprej v oko padle, brez peščic, celo pravo številko sem na tehtnici pritisnil. Potem sem se sprehajal gor in dol in iskal pomaranče, pa jih ni bilo, kar mi je bilo sicer čudno, sem pa zato nabral še eno vrečko nekih drugih in drugačnih mandarin. Da ne hodim praznih rok domov. Potem sem stopil v drugo vrsto in zagledal pomaranče, ki so bile v neki super akciji in sem kar dve vrečki napolnil, srečen, ker sem jih našel, granatno jabolko sem kupil iz nekakšne nostalgije, kaj pa vem, že dolgo ga nisem jedel, pa kar tri sem vzel, čeprav niso bili v akciji, ananas je kar sam skočil v košaro, banane sem pa vzel kar iz navade, ker jih imam res rad, nato sem se trudil poiskati kavo za moj kofeavtomat, mimogrede sem vzel pa še viki kremo v kozarcu, ker sem jo ravno dan ali dva prej dokončal in je tastarejši sin nekaj cvilil, in ko sem bil že pri dobrotah, sem se odločil še čokolino poiskati, ki si ga po tanovem ponoči tudi privoščim in od odtroških ust odžiram. In se je videlo, da sem popoln imbecil, ker sem sicer čokolino našel, celo tavelko pakungo, takšno za bernardince, samo je imela gor napisano, da so kosmiči. Kosmičev pa ne maram in sem neko trgovko nadlegoval, kje imajo taprav čokolino, ki niso kosmiči, pa je rekla, da imajo samo takšnega in sem ga vzel, čeprav sem bil prepričan, da ga bom doma proč vrgel, ker kdo pa še je kosmiče, na blagajni sem še čike vzel in potem debelo gledal, od kod tolikšen račun. Aja, ker sem še riževo čokolado nekako vrgel v košaro. In ker sem toliko zapravil, sem bil potem škrt in nisem hotel vrečke kupiti, sem proti tem vrečkam, čeprav škatle nobene niso imeli, a se nisem dal, sem nekako to pritrogal do prtljažnika, pobral tasrednjega sina in smo se potem utapljali doma v vitaminih. Celo čokolino je bil tapravi, že ves čas jemo čokolino kosmiče, samo tega prej nisem vedel. Ponoči sem mislil, da bom crknil od vse čokolade in čokolinota in sem potem eno banano čvaknil, da presekam, pa ni pomagala …

No, to sem prijatelju razlagal na tisti kavi in je bil pameten in je povedal, da on v trgovino pa vedno hodi z listkom. In če je na listku zapisano, kupi, drugače naj se pa jebejo trgovci z akcijami, da njega ne bodo namamili. In sem mu dal prav, premeteno, saj kdo pa pobira denar po tleh, ne?!

Danes smo se pa odpeljali po gojzarje za tastarejšega. Ker imajo v Alpini akcijo vzemi dvoje, plačaj ene. In bi bilo neumno ne kupiti gojzarjev, ki jih bo potreboval za v gore, ne? In smo hoteli še za tasrednjega nekaj vzeti, če ravno zastonj dajejo, saj to je premeteno, mar ne?! Samo ni bilo premeteno, ker so bili v igri moji sinovi. Tavelkemu smo rinili ene res vrhunske gojzarje za 150 eur, kar ne bi bilo drago, če bi za ta denar dobili dvoje, a se tavelki ni dal, mu nobeni niso bili všeč in je zatrmoglavil, da kupimo mu jih lahko, da nosil jih pa ne bo oziroma samo tistih enkrat ali dvakrat v hribe in basta in je bila potem preljuba soproga užaljena, da če noče, pač noče, za tasrednjega smo pa vseeno kupili. Onih zastonj pač nismo vzeli, jaz sem pa itak čez ušesa pihal in mi je bilo vseeno. To je bilo v centru mesta, smo potem še pol prtljažnika kremšnit nabavili, ker je slaščičarna bila ravno blizu in je imela preljuba moja bon za dve kremšniti (sam kaj pa češ z dvema kremšnitama, vas prašam?!), nato smo se vsi jezni in surlasti pa že skoraj domov odpeljali, ko sem se spomnil, da sem v Hofferjevem letaku videl, da imajo tudi neke gojzarje. Smo skočili še tja, jih seveda niso imeli, smo samo ene tri malenkosti potem tam kupili, ker Hoffer je itak poceni, čez cesto smo pa v nakupovalnem centru zagledali eno športno trgovino, kjer so tudi imeli neke akcije in smo se zapodili tja. Za čudo božje smo za tastarejšega dobili ene relativno poceni gojzarje, ki so mu bili všeč in je celo rekel, da bi jih po tej plojdri včasih lahko celo v šolo obul, če mu bodo teniske slučajno razpadle, potem je tasrednji odkril dokaj ugodne pohodne čevlje zase in smo jih vzeli, ker so bili res lepi, vmes je tamali zagodrnjal, da se nič kaj veselo ne počuti, ker on pa nič ne bo dobil, skoraj v istem hipu se je pa soproga predraga spomnila, da potrebuje športno torbo za badminton, ker občasno gre na rekreacijo in smo se vsi zapodili tja. A smo šli mimo ene takšne bolj majhne rolke, ki se mi je zdela res poceni in ker si jo tamali želi, pa mu je ne kupim, ker se bojim za njegove kosti, ta pa ni bila čist tista tavelika in se mi ni zdela zelo nevarna, plus parkrat je že povedal, da ni najbolj zadovoljen, sem ga vprašal, če mu rolko kupim. In je bil potem zadovoljen, kljub temu, da je bila relativno poceni, kakor tudi gojzarji za njega, ki smo jih našli in vzeli, vmes pa še telovadno opremo (hlačke in majčko), ki ni bila tako ugodna, ampak, jebaj ga, rabi. Potem sem ene miljon hecnih poslikanih spodnjic zagledal in sem tastarejšega hecal, če mu Skubiduja kupim (namalanega na spodnjice, kakopak), pa je smeje odklonil, je pa tasrednji zagrabil ene s supermanom, potem pa seveda še tamali ene, plus se je spomnil, da potrebuje rokometno žogo, ki so jih imeli v nekem košu sredi trgoviner, in smo kar jemali in jemali, na koncu so pa še meni en dost poceni planinski klobuk kupili, ki mi res paše menda (so me vsi prepričevali), glih tolk, da nisem surlal, ker zame pa nismo še nič vrgli v voziček … Sem ga vzel, kaj sem pa hotel. Vmes je eneparkrat soproga predraga opomnila, da mogoče pa glih nimamo denarja za takšno nakupovalno blaznost, pa je tasrednji rekel, da nima veze, da imam jaz kartico, ampak smo na koncu vseeno šparali, ker nismo hoteli vrečke kupit, saj smo imeli soprogino športno torbo, nekaj smo pa v rokah do prtljažnika nesli. Aja, sem pozabil, ko je šla predraga po kremšnite, je tasrednji v Alpino še po teniske skočil, ki jih potrebuje za športno in so bile ful znižane. Resno!

Smo potem doma tiste kremšnite jedli in sem se spomnil, da bi si še zase lahko kupil gojzarje, ki so res relativno poceni, doma imam pa samo dvoje res hude, ki jih ne morem kar tako za vsak dan in pod 2000 metri nadmorske višine nosit. In sem pojedel kremšnito, se s tastarejšim stepel za dva grižljaja čokoladne tortice, ki sta še ostala, potem pa pospravil krožnik v pomivalni stroj, vzel listek in nanj napisal, da si moram kupiti poceni gojzarje za vsak dan. Ker pametni si naredimo spisek in sem prepričan, da bom jutri kupil samo tisto, kar sem si zapisal. Če bo kartica sploh še povlekla, jasno …

2 thoughts to “Nakupovalni listek”

  1. Hehehe, prismojene, Markec, prismojene! Sej bi se tud zate našli kakšni v akciji, primerni za moj žep, samo plavutk tvojih nismo imeli s sabo, da bi jih probal, tko da naslednjič …? 🙂

Comments are closed.