Sms je poslal dragi Markec P. in je sonce sijalo in sva pokofetkala, naslednji dan pa spet sneg. Itak, zdaj ko Ladislava ni, ko čaka na transplantacijo … Sem zjutraj skozi okno pogledal in nisem bil nič vesel, ker sem moral vozilo pomesti, je še Lenart k zdravniku. Že par dni temperatura pa to in so mu še kri vzeli. In sem itak v film padel, smo s prvima dvema kar dosti k zdravnikom hodili v vseh teh letih. In vedno so se otroci najbolj kri dati bali. Z dobro pripravo je šlo potem vse skupaj mirno in brez zapletov mimo, le pošten moraš biti. Bo bolelo? Itak da malo bo, ko te pikne, ampak nič drastičnega. In otrok preživi. Če mu pa lažeš, da ne bo nič bolelo (in le kako naj pik igle v meso popolnoma nič ne boli?!), bo naslednjič veselica. Kar nekajkrat sem videl, kako so zdravniki spod stolov in miz lovili in bezali kričeče otročke. Moji so pa le rokav zavihali. Tudi Lenart danes in sem bil kar malo ponosen nanj, on pa kasneje tudi sam nase, je roko nosil kot tovariš Tito po Sutjeski. Ali je bil Drvar? No, saj ni pomembno. Tam v laboratoriju sem dobil flashback na prijatelja, ki je moral pomagati pri zakolu prašiča. Ponavadi pri tem početju ni sodeloval, a so bili nekoč za enega kratki, ki bi eno nogo držal, in se je vdal v usodo. Da bo prijel tisto nogo, saj kaj je pa hotel, če je že meso jedel. Je kasneje povedal, da se mu je cvileči prašič, ki je točno vedel, kam gre, smilil in da ga ni premočno držal. A ko se je živinčetu rahlo okajeni mesar z velikim nožem približal in je prasec videl, da je hudič šalo vzel in da gre zares, za biti ali ne biti takorekoč, je začel brcati in ritati na vso moč. In je prijatelja eneparkrat v trebuh brcnil, da se je temu prav zamalo zazdelo vse skupaj in ga je zagrabil krepkeje, ko je žival še kar ritala, ko se je rezilo grlu bližalo, je pa zagrabil ko možak, da mu je nogo zlomil. Ker je zadevo osebno vzel, kot izziv, da en prasec tam ga pe že ne bo jebal pa to, in so potem kračo enkrat jedli, ki je bila narobe obrnjena. Mislim, koleno bi moralo biti nazaj obrnjeno, pa je bilo naprej. Samo tega verjetno nihče poleg mojega prijatelja ni opazil …
Evo, kako me zanese. Te koline so carske. Mislim, še nikoli nisem tega nikoli gledal in upam, da mi nikoli niti ne bo treba, ampak me je zadnjič enkrat dr. Krevs v svoji ladi vozil, ki ima posebno playlisto v radiu in se mi je ful dopadel en komad. Pravzaprav dva, sem oba potem na Tubi našel in v telefon pretočil, da smo imeli v jami zabavo. Pri teh dveh komadih še najbolj, res. Prvi je o Matjažeku, ki je gujdeka klal: Zima je bila, sneg je fejst ša, Matjašek pri brati je gujdeka kla … Liter žganice dedi so spili potlan pa svijo po vesi lovili … Ta veliko pove o veselici, ko pripitki z noži pridejo … Drugi komad, še bolj vesel je pa Oda gudeki: Smo prišli pred štalco, en šnopc smo si spili, jebiga, gujdek, zdaj te bmo vbili. Gudek je vreščal, v kot se je stiskal, v svinjskem jeziku milosti iskal. Ne me še vbiti, ne me še vbiti, dajte mi cajt še malo zrediti. Ka boš zdaj jamrov, je zabelu mesar, danes mam cajt in cajt je pa gnar …
Dobro, saj ne razmišljam samo o kolinah. Sem zvečer, ko je začelo snežiti, vsake toliko s terase z metlo pometel novozapadel puder, snegec je bil kot moka. In sem stal potem tam in užival v vonju zime ter razmišljal, kako ful dobro bi se bilo iti malo matrat po takšnem snegu malo v hribe, samo zjutraj pa ni bil več takšen (no, dopoldne, ko ga je že sonce malo pritisnilo) in ko sem ga hotel spet z metlo s terase, sem itak metlo zlomil. In sem se spomnil na tistega hlapca, ki je gospodarjevi hčerki himen raztrgal in ga je ta potem očetu zatožila, ata je pa sklenil, da bo moral pokora nemarna od hiše, ker par dni prej je pa grablje zlomil! No, jaz sem samo metlo …
