Verjetno sem že omenil, da sem se moral v enajstih letih pisanja za Park, in včasih sem si res dal duška, le enkrat zagovarjati. In to ko sem pisal o McDonaldsu. Model me je že zgodaj zjutraj najmanj osemkrat zapored klical, potem pa še štirikrat zapored urednik revije. In ko sem ga poklical, da vidim, kje gori, ko itak vsi vejo, da zjutraj rad poležim, me je milo zaprosil, naj modela s hitro junk hrano pokličem in mu ga skinem s hrbta. Sem človeka res poklical in je zahteval, da se srečava. Najprej nisem bil za to, potem me je pa radovednost premamila. Me je povabil k sebi, kar sem zavrnil, rekoč, da imam rad kavo in da se dobiva nekje tam blizu, a je človek vztrajal, naj pridem k njemu, da imajo tudi oni kavo. Sem seveda skočil v zrak in ponovil, da imam rad dobro kavo, s poudarkom na dobro in da naj se neha hecati in je potem pristal na srečanju v sosednjem kafiču. Razpizden ko sršen. A je zgrešil point mojega pisanja in se je moral hitro pomiriti. Namreč, takrat sem ravno pisal serijo člankov o zavajajočih reklamah in smo se še v junk food trgovino zapodili in naročili hrano s fotografij. Potem sem se pa pritožil, jasno, ko sem izdelek dobil, ki ni bil niti malo podoben izdelku na fotografiji. Namesto paradižnikove rezine brizg kečapa in podobno, saj ste že vsi bili v kakšni od teh gurmanskih poslovalnic, a ker sem si dovolil malce pesniške svobode, je bil človek užaljen. Sem zapisal, da smo dobili nekaj hokejskemu paku podobnega, samo manjše in je šel hokejski pak izmerit in svojo pleskavico in se je izkazalo, da jaz nisem imel prav. Pak je menda manjši. Preverjal nisem, na koncu je pa le priznal, da sem se upravičeno razpizdil, ker fotke so res zavajajoče in nimajo veze z realnostjo in da je on šefom že miljonkrat rekel, da tako ne gre. Ja, seveda. Kavice sem jaz plačal, integriteta novinarja pa to, oglasov ameriških gurmanov pa potem v reviji nekaj časa ni bilo …
No, od tedaj je minilo že kar nekaj let, a se mi zdi, da se pri njih nisem več prehranjeval. Danes se pa mimo peljemo in najmlajšega seveda zasrbijo brbonjčice. Da on bi McDonaldsa. Sem sicer poskusil ugovarjati in ponudil lokalnega dilerja zdrave prehrane, burek, kebab, čiza, celo čevape, a se ni dal. Je zasitnaril in sem popustil, naj z lastnim želodcem dete spozna zmoto. Sem četico s težkim srcem popeljal v po olju dišečo gurmansko poslovalnico in si je mali dal duška pri naročanju, potem je pa še tasrednjega zasrbelo in je naročil kar štiri stvari. Ker zdaj glih najbolj raste in poje za tri normalne, malo so bile pa tudi oči lačne po moje. Le z najstarejšim se nisva dala in smo potem odpeketali še k lokalnemu dilerju zdrave prehrane po sveže bureke. V avtu je smrdelo, nisem več vajen takšnih vonjev, in verjetno se je vonj zalezel tudi v mojo bundo, ker je lokalni diler zdrave prehrane sumnjičavo parkrat zavihal nos, ko sem vstopil. Na srečo so švicajoči prasci in piščanci tisti McDonaldsov vonj zakrili, le ko sem naročil samo dva bureka je spet vprašujoče dvignil obrvi. Da če danes kuham samo za dva ali kako in kje imam spet preljubo mi soprogo. Sem zaigrano vdano v usodo povedal, da eni zavzeto trenirajo badminton, da dva sta pa že jedla, zato samo dva bureka in je bil s pojasnilom zadovoljen. Sem vzel vrečko in smo odpeketali domov, s kljub mrazu spuščenimi šipami na avtomobilu. Ker ko se stepejo vonjave vzhoda in zahoda je hudo, vam povem. Tudi doma smo morali, potem ko smo pojedli, malo prezračiti, preden se predraga mati vrnejo, ker bi se lahko jezila, kakor sem se jezil jaz, ko sem pri zahodnih gurmanih pustil denarja, ki bi zadostoval za najmanj štiri obiske pri lokalnem dilerju zdrave prehrane. Je pa res, da takšne fensi embalaže lokalc pa nima, to je pa tudi res …
