Smo odpeketali v Vrata že relativno zgodaj, vmes smo v Ljubljani še Markca P. predragega pobrali. Parkinga ni bilo prostega, zato smo se morali vrniti skoraj v Mojstrano, smo pa prej seveda pogledali, ali je pot zgažena. In ker je bila, krpelj nismo vzeli. Kaj bi nosili nepotrebno navlako, smo si mislili, a smo seveda lahko pokukali samo na začetek poti in ker velika večina turistov hodi pogledat samo zmrznjen Peričnikov slap, je bila pot zgažena samo do tam, naprej je bil pa bolj hec. Vseh deset kilometrov po visokem snegu … Za nasmejane fotografije je poskrbel Maks, ki je bil popolnoma barvno neusklajen in zaradi tega nesrečen in če smo se zaradi matra preveč grdo držali, je Markec samo ukazal Maksa pogledati pa je bila stvar rešena … Do zimske sobe smo prišli še podnevi in ker tam ni elektrike in luči, smo morali s pripravo ležišč in večerje pohiteti. Kar je pomenilo, da so se otroci zapodili v spalke, ker jih je zeblo, jaz sem pa drva sekal, kuril, sneg talil, čaj in kofe kuhal … Resnici na ljubo je Markec sitnaril, naj dam na peč posušiti njegove povsem mokre gojzarje, da mi bo pomagal, a tiste premočene svinjarije nekako nisem videl v družbi juhe, ki sem jo začel kuhati. Smo sicer vsi brali navodila, koliko vode je potrebno zavreti za tri vrečke skoraj domače juhe, a ker smo bili lačni, sem jo očitno dal preveč in je bila juha vodena kljub dodanim kroglicam in kruhu. Lenart se je pridušal, da je vse skupaj podobno soljeni vodi in da mamica kaj takšnega niti v sanjah in žime ne bi naredila, a lakota je najboljši kuhar plus čokolade sem imel s sabo, kar jih je potem utišalo. Toplih želodcev so se zavlekli v spalke, na štedilniku se je pa prostor za mokre gojzarje naredil in sem jih sušil. Očitno sem se Markcu zasmilil in je predlagal, naj dam kar na ploščo dva polena, na njiju pa gojzarje. Sem bil malo skeptičen, a je vztrajal in sem popustil. In je zadeva kar funkcionirala, dokler se ni vsa soba zakadila do amena. Sem pogledal pobliže in ugotovil, da se je prismodilo lubje, ki je bilo na enem polenu, zato sem namestil drugega, ki pa ni bilo dovolj debelo ali kaj, ker se je začelo spet kaditi do nezavesti plus smrdelo je, da je v oči ščipalo. Sem tisto poleno ravno mislil začeti preklinjati, ko je Markec povsem mirno ugotovil, da v bistvu palim njegove gojzarje. In res sem jezika obeh obuval že krepko pocmaril. Pravzaprav stopil. Na srečo samo jezika, ker drugače bi mu morali posoditi vse naše spodnje majice, da bi sploh lahko v dolino do avta prišel, jaz bi pa lahko vso pot partizanski film snemal. Recimo. Potem sem še en kofe scmaril, otroci so se pa na postelji kregali, kakšen je tazaden izpit za nindžo, a jih nisem preveč poslušal, dasiravno je imel predvsem Markec najbolj pametne … Vmes so se gojzarji toliko posušili, da je lahko Markec vstal in malo drv nasekal, plus še en klin je ustvaril, da sva lahko buteljko vina odpla in jo tam do enih zjutraj udušila. Spali smo kar ok, pa tudi prezgodaj nismo vstali, čeprav so bili zvečer vsi pametni, kako bodo vstali ob sedmih zjutraj jaz pa ob treh kakor ponavadi. Verjetno je planinski zrak kriv, da smo vsi potegnili do pol desetih, pa še bi, če Markcu ne bi na pipo pritisnilo … Potem smo pomalicali, da nismo pretežko v dolino nesli in izstopili v snežni metež, ki ga je tu in tam prekinjalo sonce. Pot v dolino ni bila prenaporna, predvsem zato, ker so si vsi pico vizualizirali. In smo si jo privoščili, vsak s svojimi čudaškimi zahtevami, ki so očitno kelnarico zmotile. Maks, ki jo je naročil brez gobic, je dobil ekstra porcijo gobic, Markec jo je naročil brez šunke in je bila še posebej mesnata in pekoča, Lenartova se je pa v kečapu utapljala, ker si ga je želel malo manj. A smo se samo smejali, takšne stvari izleta v hribe pač ne pokvarijo …
Talepe fotke so od Markota, itak jih je pa ful preveč in je bila izbira nemogoča …
