Home > Razno > Rogla

Rogla

8. marca 2013

Smučanje je vedno prijetno, še posebej z otroki. Sem samega sebe občudoval, kako se žrtvujem za najmlajšega sina, ko sem ves čas z njim počasi smučal po vseh progah in si le tu in tam dal duška, dokler s sestro obeh najmlajših nisva dala za urico smučarskemu vaditelju, da malce izboljšata tehniko, midva pa sva pohitela na Jurgovo in si dala duška. Karving po celi progi. Ful gas. Čisti užitek. Ne prestrmo in ravno prav mehak sneg, da so robniki prijemali brez težav in je bilo kot bi jadral. Dokler nekje malo čez sredino nekdo ni prižgal ognja v mišicah mojih nog. Je tako peklo, da sem se komaj do dna proge privlekel. In ker sem si na sedežnici malce opomogel, kot ameba s trisekundnim spominom ponovil eksperiment in itak da so mi noge odpadle. In sem potem s tamalimi naprej smučal, le da brez lažnega občutka samožrtvovanja. Sem se odločil, da bom užival in izkoriščal, kolikor bo trajalo, saj ne bo več dolgo. Tasrednji z bordom že kruza po svoje, kakopak … Energije pa vsi preveč, celodnevno smučanje je ne pobere. Po poznem kosilu bi ate počivali in brali in spali, a tako z energijskimi bombami v hiši pač ne gre. Še posebej, če je wii prisoten. So zvečer še tekmovanje v plesu organizirali in celo mene pregovorili, a kaj ko sem na sredini tistega rapa že crknil. Zato smo se drugi dan proti večeru raje na bazen odpravili, se mi je zdelo, da bo to bolj prijazno za moje utrujene mišice. In itak da sem delal račun brez otrok. Že ko sva s sestro prignala krdelo mojih in njenih, je bilo vsem v hipu jasno, da je konec sieste. Imajo v termah Zreče sicer več bazenov, a smo bili nekako hkrati vsi v vseh, prava veselica. Celo v zunanjega so nekajkrat zaplavali, dokler skozi okno nisem opazil, da so pri minus kar nekaj stopinjah zlezli iz bazena in se lovili zunaj po temi. Sem znorel, seveda in jih za kazen nagnal v otroški bazenček. A še preden sem sedel v ležalnik k časopisu, se je od tam zaslišala takšna veselica, da sem moral pokukati, kaj počnejo. Na sredini bazenčka je bil nekakšen majhen plastičen otoček s tobogančki in stopnicami in odprtinami in so se tam okoli tako zabavali, da sem se jim moral pridružiti. So se v tisti plitvi vodi rinili skozi različne odprtine, le skozi najmanjšo, ki je bila povsem pod vodo, si nihče ni upal. Pa se je ate odločil, da jim bo pokazal, kako se stvarem streže in kljub temu, da so me opozarjali, da je odprtina premajhna zame, sem jih prepričeval, da sem jamar, vajen ožin in da bom zmogel. Pa še starejši sem in so umolknili, jaz sem pa skozi tisto luknjico rit porinil na silo, potem pa ni šlo ne naprej ne nazaj in sem moral kot želva komplet tisti otok dvignit, da sem do zraka prišel plus vsi štirije so mi morali pomagati, da sem se rešil potem. In mi ni bilo preveč nerodno, saj je reševalec prišel malo kasneje, pa še to samo zato, ker smo bili verjetno preglasni … Nazaj grede je bilo tudi simpatično, saj smo v avtu poslušali glasbo iz mojega telefona in malo preden smo prišli v apartmajsko naselje, je na vrsto prišla Oda gujdeku, ki poje o klanju prašiča in je smešna do nezavesti in sem jo navil do konca, ker so tudi otroci uživali in se smejali. Samo nisem opazil, da so zadaj okna spustili, da so imeli še utrujeni smučarji v hišah kaj od tega …

Če bi otroke vprašali, bi oni še, meni je bilo pa ravno prav. Sneg kopni, bo treba še v kakšno jamo …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA20130305_124218_S  OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Comments are closed.