Predraga mi soproga pride od frizerja z novo frizuro. In vsa deca tudi, a oni se vsaj pohvalijo z želejem na laseh, ona pa nič. In moram biti potem pozoren, da pohvalim. Da ni ogenj v strehi pa to. Saj ponavadi vprašam, če se je z mopedom domov pripeljala, a ona itak ve, da je to pohvala, da sem pozoren. In je zadovoljna. Ker opazim … No, danes je pa rekla, da se je domov pripeljala s kabrioletom. Ga je že večkrat omenila, avtomobilček brez strehe, in sem med vrsticami, pozoren kot sem, zaznal, da mogoče bi pa to imela. In ker bom zelo verjetno sam moral nabaviti novo terensko vozilo, če ne pogruntamo, kaj je z Ladislavom (po tem, ko smo VSE pomembno v motorju zamenjali!) narobe, sem se počutil rahlo velikodušnega in sem ji ponudil, da ji zadevo kupim. Saj enkrat bo moral ta sneg oditi v pomlad in nato poletje, ne?! Me je seveda malce debelo pogledala, ker itak pozna debelino moje denarnice in je zaslutila past (čeprav, če ona dobi kabrioleta, jaz pa potem drugega terenca, to niti ni past po moje), a vseeno priznala, da ne bi imela nič proti. In sva skoraj udarila v roke, samo potem je pa vseeno malce pomislila in vprašala, kakšnega ji bom kupil, preden pristane na deal. In sem prostodušno priznal, da pač tistega, ki si lahko privoščim, da golf dvojka kabrio je zdaj že zihr zelo ugodno na prodaj kakšen. Nato sva pa oba v en glas vzkliknila: Lepi Mili. Jap, spomini. Pred stoletji, ko še nisva bila poročena, sva si privoščila žurko v Portorožu, portoroška noč ali kako se je imenovala. Vsi so bili tam, prav simpatična je bila tista zadeva. A ker sva denar potrebovala za pijačo in žur, sva potem spala kar v avtu na nekem parkirišču. Kakor nešteto drugih brez kinte prijateljev. Le enega sva poznala, ki si je prenočitev privoščil v res fensi hotelu in to je bil seveda novomeški frajer in hartbrejker in šminker in oh in sploh Lepi Mili, ki je imel golfa dvojko kabrio, neke čudne žive barve. Že takrat je bil malce demode in čarapanski, ampak model je pri vaških deklinah vseeno zažigal, fensi kabrio in zlata ketna za vratom pa to … No, on je vse nas someščanske znance takrat tam dol na tisti žurki prav zaničujoče premeril in potem povedal, da on spi v hotelu, da ni kakor mi, luzerji, ki imamo samo za pijačo! Jasno, če imaš kabria, greš lahko tudi v hotel, je logična analogija tega po moje. Ampak, prva stvar, ki sem jo zagledal skozi okno svojega avtomobila, ko sem zjutraj prišel k sebi, je bil njegov nagravžen kabrio. In itak da sem začel trobiti kot nor, da je revež skočil pokonci ves zaliman, da sem ga lahko vprašal, če je že naročil zajtrk v posteljo, da če bi ga mogoče še za naju. In je bilo revežu nerodno, kakopak, pa še sam je bil papak v avtu, v Portorožu na tisto kripo, dasiravno je bila brez strehe, kaj pametnega pač nisi mogel ujeti …
No, takšen avto sem ponudil svoji predragi, a ga je velikodušno zavrnila, bo raje počakala, da še malo našparam. Meni pa odgovarja, jaz za svojega terenca ne bom nič čakal in šparal, ker nisem tako občutljiv … Aja, Lepega Milija se mi pa zdi da sem dve ali tri leta nazaj videl v istem avtu. Še vedno zažiga!
