Danes sva z gospodom Grahom še tiste štrike v avto vrgla, ki niso šli v dr. Krevsa pralni stroj in odpeketala do Klevevža. Ker odhajamo v Bosno, malce njihovo podzemlje pokukati. Gospod Grah je svinjski kombinezon oblekel in kar v bazenček skočil in ga je bilo prav simpatično opazovati, kako se je blato odlepljalo od njega. Tako nekako prasci delajo, pa uživajo takisto pomoje! Ko se je približno splaknil, sva pa še štrike vse not vrgla in jih skrtačila, vmes pa malo nad slabimi časi potožila. Ker današnji niso dobri, stari so bili boljši. Sva z nostalgijo ugotavljala, da bi v starih časih najine ženske ribale opremo, midva bi pa ogenj kurila in kaj pekla, če bi se nama ljubilo, če ne bi pa v bližnji gostilni recimo čakala. In modrovala ter svet reševala, kakopak, medtem ko bi ženske uživale v pranju najine opreme … Jah, ti časi so dokončno minili, žal. Zadnjič sem sedel v družbi, ko je nekdo razglagal, da je nekdo žensko tepel toliko časa, da je umrla, pa je nek pripitek mirno izjavil, da je prav tako, da jo je še premalo! Saj se tudi smejati nisem upal, ker so takšni časi …
Kakor koli, sva prala opremo in vzdihovala, potem sem ga pa vprašal, če se je že odločil, ali bo šel z nami v Bosno. In je nekaj stokal, da ne ve, da je sicer žensko vprašal, če lahko gre in je ta malo pomislila ter mu potem rekla, da naj kar gre, ker itak ni nobene koristi od njega. No, ne ravno s temi besedami, mu je rekla kakor moja meni, da ni nič takšnega za delati in dala zeleno luč. Jap, časi so drugačni, pustijo ti igrati se pred blok če si sobo pospravil, drva nasekal, sneg skidal in shrambo napolnil … In smo potem tam v tistih jamah tavelki carji, vsi usrani in zmatrani raziskujemo do boga, to pa samo zato, ker so nam preljube soproge dovolile. Opremo bomo pa spet sami prali ko se vrnemo …
