Odhajamo na smučanje in je potrebno opremo pripraviti. Dobro, saj smučarsko smo pripravili, vozni park je bolj problematičen, enkrat za spremembo ne moj. Pokliče sestra in postavi vprašanje z anamnezo: Ti, pri avtu nekaj tok, tok, tok dela, kaj je narobe? Prva misel je, da kdo trka, če je morda koga povozila. Ni bila za hece, zato se je naročila pri zdravniku za avtomobile in sva danes dopoldansko (tehnično gledano mojo jutranjo) kavo spila skupaj. Ker je bilo sončno za sončit se in je bilo na vrtu kljub snegu prijetno. Sonce je nasmešek celo na dr. Krevsa obraz narisalo, ga ni nič zeblo v roke in celo kapo s cofom je že imel nad ušesi. Sem mu podal moje strokovno mnenje, da je šel verjetno ležaj in sem že po pogledu ugotovil, da nimam bit kaj pameten, ker je takoj ustrelil, da bo to prvi ležaj pri meganu in da ležaji pri meganih ne grejo. Je bil kljub soncu in nasmešku nekaj slabe volje, pa ne zato, ker sem se vtikal v njegovo strokovnost, le biznis mu je šel po zlu, sem ugotovil kasneje. Je bil v soboto in nedeljo non stop na furi plus popoldneve skoraj cel teden, imel je že 24 garaž in 45 tovornjakov, ki so mu služili denar s furami po Evropi, na računu nekaj nad milijon evrov, problemov skoraj nobenih, ker je tiste tri šoferje, ki so nekaj nergali, brez milosti in pravzaprav zelo hladnokrvno odpustil, urihtal po njegovo, ker njega ne bo noben fizikalc jebal, potem je pa tragedija udarila, kar se v teh kriznih časih rado zgodi kot strela z jasnega. Računalnik mu je zamrznil in ko ga je nanovo postavil, je bilo stanje na računu nula, tovornjak je imel samo tisti razklumpani začetniški, voznika pa nobenega, ker si ga brez začetnega kapitala pač težko privoščiš. No, če nisi glih slovenski kapitalist, a to je že druga zgodba. In itak da je bil človek slabe volje, ko je takole v hipu obubožal in je moral spet v službo v avtomehanično delavnico …
Je skočil na testno vožnjo in prišel nazaj z diagnozo, da je šel ležaj, čeprav pri meganih nikoli ne grejo. In ker odhajamo na smučanje, so naju s seko vzeli prek vrste in avto kaj precej na dvigalko porinili in ajncvadraj je bilo kolo dol in ležaj ločen. A ni bil ležaj na zglobu temveč na osovini, kar je dr. Matjaž ugotovil s stetoskopom, samo nimam fotke, ker se ga nisem upal fotografirati, je namreč pihal od jeze, ko mu je z avta kapljalo za vrat. So ven potegnili še polosovino in ko je bila kot riba na suhem, ugotovili, da polosovina je dobra, da je šel verjetno vseeno ležaj na zglobu. Je bil ajncvajdraj zamenjan in so skočili na testno vožnjo, čez minutko je pa telefon dr. Krevsu zazvonil, naj pride s terenčkom in šlep zajlo po njiju. Da megan ne gre. Sem mislil, da se heca, ko je začel delavnico zapirat in sem bil prepričan, da bo pač deset minut prej zaprl, zdaj, ko je bil šef na testni vožnji z mojo seko. To se mi ne bi zdelo nič čudno, saj sem tudi jaz, ko sem bil kot študent v ednini normalni šlužbi, kamor je bilo potrebno prihajati in odhajati ob uri, minutne kazalce v delavnici naprej premikal, ko šef ni gledal, da sem deset minut prej lahko domov prhnil. No, saj nisem domov šel, itak da ne, to se samo tako reče, ko greš s prijatelji v kafano na drink … Ampak dr. Krevs ni prej končeval delovnega časa, temveč je bil resen, šef je na testni vožnji z avtom na cesti ostal. Mi je bilo prav hecno, ko je sestra razlagala, da jo je dr. Matjaž med testno vožnjo vprašal, če je tako delalo, ker je v avtu trk, trk, trk med vožnjo delalo, ona je pa odvrnila, da je to nov zvok, da prej je delalo tok, tok, tok in sta se hotela vrniti v delavnico, a avto ni imel več pogona. No, ga je imel, a samo prek štrika. Sem pozabil, kaj je šlo, a ne kaj hudega, ker je bilo ajncvadraj zamenjano in sva s seko odpeketala v sončni zahod in kosilu naproti. Za vsak slučaj pa zdaj itak vem, kje se tisti vijak za šlepanje spredaj prišravfa in če bo šlo kaj narobe, bomo samo pripeli. Poleg smučarske opreme imam namreč s sabo tudi vlečno vrv namreč. Ponavadi sicer zaradi mojega avta, a dela tudi kontra …
