Perici

Ne vem, kaj je na pralnih strojih, da se jih možaki izogibamo in če ni nujno potrebno, tudi ne uporabljamo. Če pa smo jih že prisiljeni uporabiti, iz tega naredimo raketno znanost … Saj morda preveč posplošujem, a vsi možaki, ki jih poznam, so podobni meni. Ženske napolnijo pralni stroj, vsujejo prašek, obrnejo gumb in odhitijo drugemu delu naproti, možaki pa študiramo tiste knofe, beremo navodila in čeprav nam ni nič jasno, vseeno nekaj na pamet pritisnemo, potem pa buljimo v tisti vrteči se boben kakor v najbolj napeto kriminalko. Ženske pri pralnem stroju obstanejo le v primeru, če se nanj usedejo in uživajo med centrifugalnim tresenjem (sem videl v enem filmu), drugače jih zadeva ne zanima …

V nedeljo sta Klemi in gospod Grah kljub sneženju odpeketala v Čaganko. Da končno dokončamo tisti kamin v Južnem rovu. Saj je Klemi povabil mene, a sem bil (na srečo) utrujen od tečaja, gospod Grah pa ni našel pametnega izgovora in danes v javni službi zagoto kolne ko furman, če ga kdo po nepotrebnem zbudi. Ker je zagotovo utrujen ko pes. Sta namreč prišla dol in ugotovila, da se jima ne ljubi kamina plezat, sta se raje odločila, da bosta jamo razopremila, ker bo kmalu tečaj za jamarja pripravnika in se spodobi, da so štriki vsaj približno čisti. Rečeno storjeno, čeprav ne dovolj premišljeno. Ko sem slišal, da sta celo jamo razopremila in štrike potem tudi do avta prinesla (cesta namreč ni splužena in je potrebno kar daleč po snegu!), sem najprej mislil, da se hecata. In sem nos odnesel do dr. Krevsa, ki je po novem gospodar naše opreme in sta jo kar k njemu pripeljala nekaj po osmi zvečer. Sem hotel videti sam, plus še stehtali smo opremo ter ugotovili, da sta jo pritrogala nekaj čez 50 kg! In to samo umazanih štrikov in vponk, njune osebne opreme in vrtalnika nismo tehtali! Utrujena sta odpeketala pasti domov v nezavest, dr. Krevs je pa na briljantno idejo prišel, da bi bilo ful super, če bi zadevo kar takojci oprala. Da kopalnico ima, pralni stroj pa tudi! Pa da itak nimam kaj pametnega za početi … Sem pristal, itak sem imel samo najlepše kavbojke in čevlje obute, plus moram priznati, da me je firbec matral, kakšna voda teče iz pralnega stroja, ko noter vržeš ful blaten štrik. In sva najprej v kopalni kadi dve uri štrike ven jemala in vponke dol (ki sem jih jaz krtačil, medtem ko je dr. Krevs razvozlaval), potem sva pa končno prvi štrik v pralni stroj stlačila. In deset minut ugotavljala, kateri gumb pritisniti, potem pa pol ure gledala najbolj butast program na vrtečem se bobnu. Štrik je dobro opralo, pa drugega tudi, vmes sva pa ugotovila, da obstaja še krajši program in sva potem uporabljala tistega (črka M!), samo je bil problem, da moraš potem ročno na izpumpanje vode pritisnit. In sva kar ves čas tam sedela in čakala v nizkem štartu, kdaj bo akcija!Potem nama je na srečo okoli polnoči čikov zmanjkalo in sva skočila do najbolj moške trgovine na Petrolu, kjer sva še kofe vzela, saj sva vedela, da bo noč dolga. No, enkrat vmes sem celo pomislil, da ne bo tako dolga, ko je dr. Krevs v pralni stroj stlačil cel stometrski štrik in ker ni šel noter, ga je krepko natlačil, samo potem zapreti vrat nisva mogla. Ideja, da bi jaz držal, on bi pa zaprl, se ni izšla, čeprav sva poskusila. Je bila roka ves čas v napoto, četudi sem jo poskusil umakniti zadnji hip. Ko sem jo umaknil, je del štrika ven padel, dokler dr. Krevs ni popizdil in je nekako na silo le uspel zapreti, samo je bilo tako nabito, da je voda ves čas pranja ven malo tekla plus prepričan sem bil, da bo kaj eksplodiralo. Ko je stometrco opralo, sva ugotovila, da je bi opralo dobro, ker je bila zadeva preveč zbita in potem sva preostale tri stometrce oprala vsaj približno kar na roke v kopalnici, kar je pomenilo, da sva se usrala ko prasca, da o hiši pa sploh ne govorim. Če bi jaz takšno doma naredil, bi mi preljuba soproga zagotovo samo polivinilasto vrečko spakirala in me za popotnico še krepko brcnila, dr. Krevs se pa kaj dosti ni sekiral. Da bova že spucala, čeprav je enkrat vmes priznal, da sva tako zasrala, da nama niti Mr. Muscolo ne bo mogel pomagati! Sva tiste štrike potem končno nekako zrihtala, potem sva se pa oba zagledala v kopalno kad. Jaz sem bil malce zgrožen, če bo njihova kanalizacija v naselju to sploh zdržala, dr. Krevs je bil pa kar malo ponosen. Je rekel, da bo pofotkal in mami poslal, da bo videla, kakšna je kad, ko se njen sinko skopa …

Okrog dveh zjutraj sva vse oprala, potem se je pa dr. Krevs slekel in vse vrgel v stroj, da bo še sebe opral. Sem ga vprašal, če bo dal na isti program kot štrike, pa je rekel, da ne, da sebe pere na črki N, plus še prašek doda. In je odprl predalček za prašek, ki je imel tri prekate in v enega natresel tisto pizdarijo. Kar krepko mero, ribe bodo zihr vesele. Sem ga občudoval, da ve, kako se prašek nasuje in vprašal, kako ve, v kateri prekat mora vsipati. Je odgovoril, da ne ve in vsipal še v drugega, v tretjem je pa že bil prašek, za katerega je povedal, da ga nikoli ne požre in je bil že trd ko kamen. Ga je spraskal ven (itak si je moral roke oprat) in za vsak slučaj svežega natresel, če se bo stroj odločil sprati tudi tretji prekat enkrat za spremembo. Plus je potem malce razmišljal in še eno merico praška dodal, da se bo stroj malce spucal, jaz sem pa domov odpeketal. Pa ne zato, ker bi imel kaj nujnega početi, le dr. Krevs ima danes ob šestih zjutraj službo in je moral v posteljo …