Posrečeno

Klemi je hotel nekam bolj na samo, a ker je deževalo ko iz škafa, sem vedel, da se ne rabiva preveč skrivat in da kaj veliko firbcev tudi v mestu ne bo, zato sem ga prepričal, da zapeljala za Loko. Pod most. Praktično v center mesta, kaj bi se vozila kam daleč samo zato, ker je mojemu prijateljčku nerodno. In res ni bilo nikogar, še celo sprehajalcev s psi ne, ki jih tudi malo mokrote ne moti. Preplezala sva ograjo in že sva bila malce skrita. Če bi kdo prišel, jasno. Pa še pod streho sva bila, ker sva bila pod mostom, čeprav je dež počasi ponehoval. Pripravljala sva potrebno opremo, ki sva jo imela s sabo, Klemi je bil še vedno malo živčen. Ne mara, da ga ljudje gledajo pri takšnem opravilu. A ker sva bil ža tam, se je pač vdal. Obljubil je in obljube se pač ne snede! Mene pa ni preveč motilo. Počakal sem, da se je malce umiril, potem sem počasi splezal do njega. Prijel sem ga za stopalo in mu ga osvobodil s štrika. Rešil sem še njegovo drugo nogo iz zanke in se povpel še malce višje, med njegove noge. Živčno se je zahihital, ko sem z glavo rinil tja gor, a še bolj je bil živčen, ko sem z roko potegnil med njegovimi nogami. Malce jezno je zaklel, naj pazim na njegovo premoženje, da mu ne bom malinic poškodoval in da to ni šala. Sem se mu opravičil in obljubil, da bom previden, zato se je malo pomiril, jaz pa sem se dvignil še malo višje, da sva si skoraj zazrla v oči. Čisto od blizu. Skobacal sem se med njegove razširjene noge in se, kolikor sem se pač lahko, udobrno namestil pod njim. Bil sem rahlo zadihan, zato sem za hip obmiroval, da si povrnem sapo, potem pa me je Klemi, ki je sicer mlajši, a izkušenejši v teh stvareh, z navodili počasi vodil korak za korakom. Najprej mi ni šlo, potem sem pa zapopadel, ker to itak ni bilo dosti drugače od tega, kar itak počnem ves čas. Princip je isti, sve su ostalo nianse, bi rekel Džordže Balašević. In sem kar užival, ko mi je krenilo, moram priznat, ker če ti gre, uživaš. Ko sem vse napravil, kakor mi je naročil, je zahteval, da ga krepko primem pod prsnim košem in za začnem gugati, da naju spravim v ritem. In sem naju guncal, kaj sem pa hotel, da sva prav v divji ritem padla, vmes enkrat se je pa Klemi začel divje hihitati. Nič mi ni bilo jasno, zato sem zahteval pojasnilo. “Če bi naju zdajle kakšni skini videli, starga strička in mladga poba, kaj počneva, bi debelo najebala,” je pojasnil. “Nabila bi naju ko cucke!” In sem se malo zamislil, si ogledal na hitro najin položaj in mu pritrdil. Ter se še sam začel hehetati. Itak. Bingljala sva tam na tistem štriku v najbolj divji kamasutri pozi in se guncala in drug po drugem skakala, vmes je pa sonce posijalo in je nekaj sprehajalcev namesto da bi se sprehajalo, ob ograji viselo in naju opazovalo. A mi je bilo vseeno, ker sem padel noter, bilo mi je jasno, kaj počenjam in kako moram to početi in sem užival. Res. Pod Klemijevim strokovnim vodstvom, seveda. Trenirala sva snemanje ponesrečenca z vrvi, kar bom potreboval za izpit jamarskega reševalca pripravnika in to niti najmanj ni enostavna zadeva. Če stojiš spodaj in samo opazuješ, ti itak ni nič jasno, kaj dogaja, ko pa sam rešuješ, moraš natančno vedeti, kaj počneš, kako in v kakšnem vrstnem redu. Da je varno za oba. In sva ene štirikrat ponovila, preden sva odpeketala na kofe in pir, pa še parkrat bom ponovil s Ticotom te dni pa bom pripravljen. Pri vaji s Ticotom bom mogoče pa celo uresničil tisto nakano, ki sem jo imel že za Klemija pripravljeno pa sem pozabil, namreč česna se pred vajo najesti. Ker si pol ure le par centimetrov od sojamarjevega obraza in se mi je zdelo, da bi česen znal prav simpatično popestriti zadevo …