Predimljeno

Trening v Malisnici. Anži in Primož sta gledala v nebo in modrovala, da prej je bilo malo sonca, ki je skoraj izginilo, a vsaj dežja ali snega ni in da je dan čist dober za biti v steni in trenirati. Nisem povsem razumel, čeprav sem se trudil. Če jaz ne bi bil na treningu in bi ostal doma, ne bi bilo pomembno, če bi sijalo sonce ali deževalo ali snežilo, ker bi itak spal. In ko bi vstal, mi ne bi bilo žal, ker sem sončni dan prespal ali bil vesel, ker sem prespal deževnega. Dol mi visi. Njima pač ne. In čeprav sem se trudil, nisem razumel, pa itak smo bili tam zaradi treninga. In smo trenirali. Kar divje in zavzeto. Sem vmes hotel še kavo skuhati, a je nisem, pa ne zato, ker sem plinsko bombico doma pozabil, kavo, džezvo in ostalo sem pa imel (no, šalčke sem tudi pozabil, a bi dve petrolovi zadostovali, ki sem jih med potjo požrl), ker je dr. Krevs itak plinsko bombico prinesel. In jo pustil pri ognju, ker nas ni čakal, da pridemo iz stene, ga je zeblo. Torej, kave nisem skuhal, smo raje trenirali, klobase smo pa potem spekli (žerjavica je bila bogovska, čeprav je bila udornica zadimljena med plezanjem ko sto bogov), čeprav sem pozabil doma čebulo in zenf. So vseeno teknile. Doma sem se preoblekel, voščil srednjemu sinu (no, sem mu tudi že zjutraj, a je bil enkrat za spremembo ob zaliman in jaz že buden!) za 15. rojstni dan, potem pa odpeketal dr. Krevsu, ki mi je mms poslal, da je motor od Ladislava ven potegnil. In da naj ga pridem zabavat. Sem ga zabaval, vmes je pa še Markec s tremi petrolovimi kofeti priskakljal, ker je bil ravno v mestu in mu je bilo dolgčas. In se je malo med pravima možakoma malo ven hotel vrečt in je vse fotoaparate prinesel pokazat pa duhovit je poskušal biti, potem je pa proti pozni uri že kar malo zaspan ratal in je utihnil in že skoraj domov odpeketal, ko je dr. Krevs oznanil, da tale avto mora vžgat. Ko je približno delno nazaj sestavil motor. On je pri vplinjaču stal in nekaj pritiskal, jaz sem kontaktni ključ obračal, Markec je pa z I telefonom med nama stal in fotografiral. Je hotel ujeti zgodovinski trenutek. A avto seveda ni kresnil, čeprav smo VSE zamenjali in je dr. Krevs še ene petkrat nekaj na hitro premetal in oznanil, da ta avto bo vžal, Markec je pa petkrat vstal in ovekovečil zgodovinski trenutek. Vmes pa postajal vse bolj zaspan, dokler se v vplinjaču ni nabralo dovolj bencina in je šestič počilo ko miljon matr, ko je vse skupaj eksplodiralo in se je zbudil, pospravil I telefon in odpeketal domov. Midva z dr. Krevsom sva pa še urico ali dve poskušala in potem počasi tudi zaključila … Ni kresnil. Avto namreč …