Home > BlogXtreme > Spomladanski sprehod

Spomladanski sprehod

19. marca 2013

Srečko je pogledal skozi okno, ugotovil, da ni več skoraj nič snega okoli hiše in me poklical, če greva odpret par dihalnikov pri Čaganki, ki jih je lociral pozimi. Ker imam snega celo jaz že poln kufr, sem se vabila razveselil in sva dokaj zgodaj dopoldne že jezdila proti lokaciji. Ker se nama je pa mudilo, sva mimo najbolj moške trgovine, Petrola, kar šmrcnila, zato nisem kupil ne čokoladic ne vode ne sendviča, a zaradi tega se niti kaj dosti sekiral nisem, zacvilil sem le zaradi kave. A ni šlo, sva vozila hitro in zaustaviti se bi pomenilo tratiti dragoceni čas. Pri odcepu k Čaganki sva parkirala in v čudovitem sončnem dopoldnevi nejeverno zrla zasneženo in praktično nedotaknjeno cesto. Hm. Med oblačenjem sva modrovala, da morda je snega še kakšnih dvajset centimetrov in da ne bo glih nek matr, a ko sva zakoračila, se je izkazalo, da je stanje nekoliko bolj črno. Udiralo se je samo do kolen, če sva imela srečo, drugače pa do riti. Snega še več ko preveč. Sonce je nabijalo, midva otovorjena, zato je povsem logično, da je Srečko začel razlagati o modelu, ki je hodil po puščavi (Bear Grylls) brez vode in brez vsega. No, vodo je imel, a v mehurju in ko jo je želel ujeti in shraniti za kasnejšo željo, čuturice pa ni imel, je poiskal kačo, jo ročno potegnil iz kože, v katero se je potem uscal in nato po potrebi tešil žejo. Vse to govorjenje o puščavi, vodi, žeji, nabijajoče sonce …, je po kakšni uri naporne hoje užejalo tudi mene, a, glej ga zlomka, vode nisem imel. Tudi v mehurju na srečo ne, kjer kje bi pa v tistem snegu našel kačo?! Dobro, sem pomislil, da bi lahko v najhujši nuji uporabil tudi čelado, a sem najprej želel preveriti lažje možnosti. Sem prašal prijatelja, če ima morda kaj vode. Je suvereno rekel, da jo ima malo, a v vinu, da je blag špricer naredil. In sva potem po tistem soncu in matru počasi njegovo rdečo vodo v majhnih požirkih cuzala, pa štiri dihalnike sva preverila, ki sva jih prej morala odpreti, kakopak. Za finale sva še do vhoda Čaganke skočila pokukat, potem je pa počasi sonce začelo za obzorje izginevati in sva se proti avtu vrnila. In naju utrujena niso več zanimale risove sledi in bala se tudi več nisva. No, saj bala se tudi prej nisva, jaz sem, ko je bil Srečko v jami, samo iz radovednosti okoli sebe ves čas oprezoval …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

 

Comments are closed.