V začetku septembra se nam obeta obisk tisočmetrce v Franciji in se moramo pripraviti. Nekateri bolj, nekateri manj, zato je Klemi napravil načrt. Prefrigano, res. Kdor hoče iti v Francijo, mora slediti načrtu, ki je pripravljen tako, da je vsaka naslednja jama težja, dokler septembra ne bomo pripravljeni pičiti kilometer direkt dol. Danes naj bi šli v Cinka, ki pravzaprav ni tako težak, ker smo se namenili samo prvih sto metrov dol. Prijavilo se je nekaj nad deset zainteresiranih, zato nisem niti vzel opreme s sabo, sem se odločil le kuriti, da se mokri jamarji iz luknje prišedši lahko pogrejejo, ker sem bil itak prepričan, da bo naša Tjaša jamo totalno začepila in se mi ni ljubilo dva dni na dnu Cinka čepeti. Pa ne zaradi velikosti njenega najbolj mišičastega zadnjega dela, bognedaj, da bi to kdo pomislil, le zima je bila in je kondicija izginila. Naše Tjaše potem itak ni bilo, ker bogi študenti morajo v Ljubljani žgat do nezavesti tudi prek vikendov, v Cinka pa tudi nismo šli, ker je Kočevski rog tako zametan, da nismo mogli nikjer parkirati. In smo kar do Hinj skočili, je bila tam ena jama sedemdeset metrov globoka le 50 m od ceste. Dobro, se je potem izkazalo, da je od ceste 700 m, globoka pa le 50, kar pa ni nikogar čisto zares motilo. Dejana še najmanj, ki se mu je recimo čez zimo jamarski kombinezon močno skrčil in je zdaj oprijet čez trebuh in zadnji blatnik kakor pajkice. Sem predlagal, naj gre gor in dol dvakrat, zaradi zimskih oblog pa to, pa je rekel, da gre lahko tudi trikrat, samo da se mu ne ljubi. Gospod Grah je pa isti, kot je bil, ves čas je nekaj nergal in kritiziral, čeprav je šel dvakrat dol, ampak to za takšnega atleta itak ni nič, umolknil je šele, ko je hrano dobil, ko si je potem na snegu še malo kombinezon spucal je pa celo malo dobre volje ratal. In je demonstriral novo jamarsko opremo, naglavni žimar. Je bilo kar duhovito, moram priznat, še bolj bi pa bilo, če bi zadevo sprobal tudi v praksi … Jasna je blestela v novih jamarskih škornjih, ki so jih čez zimo otroci našli, ko so imeli ravno flomastre v rokah, Klemi pa je demonstriral pogum slovenskega vojaka. Na dnu je bilo namreč nekaj starih granat in ko je Jernej s kamnom z njih rjavino strgal dol, da bi videl, kaj piše na njih, je Klemi pokazal, kako se najhitreje in najbolje poišče varno zaklonišče. Plus potem ko sem se zunaj z zadevo še jaz malo igral, je tudi rezervni položaj poiskal par deset metrov proč …
In ker smo bili ravno v Hinjah, smo domov odšli šele proti večeru, ker v Hinjah je vedno kakor na ohceti, smo kar nekajkrat jedli in še večkrat pili pa še za domov so nam skoraj hoteli zaviti! In mi potem ni bilo nič prav, ko sem domov prišel, ker sem se spomnil, da energije nisem nič porabil, saj sem samo kuril, z obilno in dobro hrano sem si pa samo še dodatno težo pod kožo narinil, da bo naslednjič, ko bom šel v mater, ta še večji …
