Dovzetnost na sugestijo

V deželo je končno prišlo sonce in ker novega motorja za Ladislava še ni, se je dr. Krevs odločil, da bo pa mojega trikolesnega tovornjačka zrihtal. Ki v bistvu niti ni pokvarjen, le ko smo ga lani nekaj šminkirali, se mi je zdelo, da bi bil ful lep, če bi spredaj neke rdeče črte narisali, ko smo imeli zalet, smo pa še streho v rdeče udarili in kolesa takisto. In smo ga tako ponagravžili, da ga tudi domov nisem hotel odpeljati in je gnil tam pri njemu, dokler se včeraj ni odločil, da hoče imeti ali na dvorišču red ali se hoče pa mene odkrižati. Ga je že včeraj pobrusil in pokital in za barvanje pripravil, danes sem pa jaz po barvo in še neke pripomočke skočil in itak da to ni tako enostavno, kot si navaden smrtnik predstavlja.

Pol kile bele barve, prosim. Model resno pogleda spod očal in, logično, vpraša: Kakšne bele? Jaz mu, logično, specifiziram: Ja, bele bele. Model zmajuje z glavo, očitno mu grejo takšni amaterji na živce. Belih je kakšnih osemsto, pojasni. Dobro, dajte mi belo štiristopetnajsto, mu rečem, ker se mi ne da komplicirat in ker je zame bela pač bela. Človek zavzdihne in se ne da. Moram namešat, potrebujem številko barve ali pa vzorec. Mene žuli denar v žepu, ki bi mu ga rad dal, on se ga pa brani. Poskusim še enkrat, da naj nameša pač eno belo, pa potegne papirčke z vzorci bele in mi jo pokaže. Tam so res vse bolj belkaste, ampak bela je pa samo ena in ko to povem, vzorce skrije. Da če nimam številke … Pokličem dr. Krevsa, čeprav vem, da to ni najboljši način reševanja težave in mu pojasnim zadevo. Itak mi pojasni, da naj kupim belo. Kero belo, ga vprašam in znori v telefon, da belo belo jebemumater. Mu povem, jebemumater, da sem tud jaz tako rekel in zahteva, da mu dam prodajalca na telefon. Seveda nisem neumen in mu ga ne dam, ker potem bi se šele stvari zakomplicirale in kar prekinem, da bom sam rešil. Zagledam tam pločevinast pokrov neke barve, pobarvan v belo. A če vam pa vzorec prinesem, boste pa namešali, vprašam. Seveda, pokima strokovno, zdolgočasen nad takšnimi amaterji. Pokažem na tist pokrov bele barve in povem, naj mi kar takšno zmeša. Ni mu bilo najbolj prav in je nekaj gundžal, a je zmešal. Potem pove, da potrebujem za takšno barvo tudi trdilec. Hm. Spet zavrtim telefon dr. Krevsa, ki se ni oglasil, čeprav je dolgo zvonilo in sem se že zbal, da je v avtomobilu in da leti proti meni, a na srečo je samo kakal in je takoj nazaj poklical. Je povedal kasneje, da če bi ga še enkrat za barvo vprašal, da je imel že ključe v rokah, a ker sem potreboval informacijo o trdilcu, se je pomiril in povedal, da ga ima. Sem nakupil vse potrebno in zahtevano in pičil proti delavnici, a ker sem se na Petrolu s kofeti preveč zadržal, je dr. Krevs že začel obrezovati sadno drevje na vrtu. Ker je v deželo prišla pomlad in ker ni vajen držati rok v žepih … Sem žulil tisto kavo in ga opazoval, kako s škarjami reže vejico po vejico, vejic pa milijon in sem kar tako, za hec, namignil, da s škarjami se zajebavajo softiči, da pravi možaki zadevo obrežejo z motorko in da če bo tako nadaljeval, bova mojega tovornjačka barvala ravno pred novo zimo … Sem vzel nek časopis in malce pogledal, kaj je bilo novega pred štirimi leti, ko zaslišim motorko. Pogledam, dr. Krevs jablane ne obrazuje več ročno. Je očitno dojemljiv za predloge pametnih ljudi! Je vseh pet jablan obrezal zelo hitro, kar je ostalo, bi zlahka našlo prostor na kakšni forma vivi. Mu to povem, malce občudujoče, malce ponosno odvrne, da je malo bolj obrezal, da bo še za drugo leto. Kdo se bo pa jebal s tem vsako leto … Predlagam, da ob prvi jablani postavi kakšen stol, da bo mama lahko sedla, ko bo videla, kaj je napravil, a samo zamahne z roko in se končno loti mojega tovornjačka. In z mojo pomočjo mu je kar šlo, nič ne tajim, celo zaščitno obleko si je navlekel in masko. Jaz sem pa fotkal in šele ko že nisem mogel več dihati, sem se spomnil, da bi se lahko tudi jaz kaj zaščitil in sem pograbil prvo cunjo, ki mi je prišla pod roke in si jo navlekel na glavo, a sem šele kasneje opazil, da so to ene odpisane dr. Krevsa spodnjice, kar še ne bi bilo tako hudo, če ne bi prej z njimi z razredčilom nekaj pral. In sem še tisto malo v nos vlekel in sem bil ves munjen, a toliko sem bil še pri zavesti, da sem jaz Mojčki avto zrihtal namesto zaposlenega dr. Krevsa, ko je prišla v delavnico, da ji nekaj v zadnjem kolesu ruži. Sem jo vprašal, kaj je problem in je povedala, da v prvi in drugi ruži ko miljonmater, v tretji pa potem ne več in sem ji naročil, naj vozi v tretji. Problem rešen! Sem potem kljub temu (ali pa prav zato) dobil večerjo tudi jaz, ko je dr. Krevs končal in oznanil, da je zdaj pa lačen …

20130410_202415_S20130411_181930_S20130412_182051_S