Finalna Mala jazbina

S Srečkom sva danes skočila v Malo jazbino, da končno pokukava, kaj tako dolgo skriva v nadaljevanju. Med vožnjo sem se mu prizanesljivo smehljal, ko je razlagal, koliko snega je še gor in si mislil svoje, potem pa seveda padel na rit. Ker je recimo na nespluženi cesti, ki vodi proti Čaganki, še najmanj 70 cm zbitega snega, pa tudi proti Mali jazbini sva krepko gazila po celem. In ker tam noben pameten nima kaj početi, dokler zadeva ne skopni, sva ves čas lahko opazovala in pravzaprav sledila še ne dan starim sledem volka, ki ga je firbec vodil prav proti najini luknji! Se nisva kaj zelo bala, ker enega volka pač prava možakarja, kakršna sva, zlahka uženeva, pa tudi brezbroj lisic in par jazbecev se nisva ustrašila, da srn niti ne omenjam, le ko sva se že približala lokaciji, se nama je cmok v grlu naredil, ko sva začela slediti še medvedjim sledem. Sva domnevala, da je beštija zaradi dolge zime zagotovo tečna in slabe volje in komaj čaka, da na kom sprosti svojo frustracijo, še posebej, če bi si najino jamo recimo izbrala za svoje bivališče. Volk je kakšnih 50 metrov pred jamo zavil v drugo smer (to sva si stezosledca razlagala tudi kot možnost, da je zavohal medveda v Mali jazbini in je, pameten, raje odvil!), midva pa sva proti vhodu v podzemlje napredovala še bolj počasi. Ker sva ves čas pravzaprav sledila medvedjim sledem in bila čedalje bolj prepričana, da z najino današnjo akcijo ne bo nič. Ker nisva niti najmanjšega namena imela zverino deložirati! Par metrov pred jamo sva si zadevo ogledala in bila prepričana, da bova zlahka ugotovila po sledeh, ali je nastanjena, a kaj, ko iz jame tako piha, da je sneg okoli nje stopilo. In nisva imela pojma, kam je odvil platfusar. Zato sva, ker nisva bila prepričana, uporabila taktiko iz jamarskega priročnika. Srečko se je pri vhodu sklonil in skozi nosnice parkrat krepko potegnil zrak iz jame. Jap, preverjena taktika. Nič ne smrdi po medvedu, mi je olajšano navrgel in potem še parkrat krepko zarulil v notranjost. Sam sem stal par metrov proč s pripravljenim fotoaparatom, s katerim bi, če bi imel srečo, posnel življenjske fotke, a sreče ni bilo. Zato sva se zarinila v jamo in po nekajurnem garanju v blatu in vodi končno prebila ožino na dnu in se zbasala naprej, a se zadeva žalostno zapre. Pa kaj zelo žalostna nisva bila in sem jamico razopremljal pravzaprav z veseljem, ker sva se oba strinjala, da je Mala jazbina najbolj umazana in najbolj nemogoča luknja daleč okoli in da jo kar klinc gleda, četudi nikoli več ne gremo vanjo! Ven sva pokukala blatna in mokra kot največja praseta in ko sva capljala proti avtu, sem se vsake toliko z občutkom sramu ozrl in s pogledom ošvignil blatno sled, ki sva jo puščala za sabo. Še dobro, da se bo stopilo in se ne bo dolgo videlo! Pri avtu sem še angelčka za Aido napravil, ki se matra nekje v nekih oddaljenih eksotičnih toplih krajih, pa malo sem specialca zaigral za vojačka Klemija, da bo videl, kako se pravilno plazi. Vmes sta se pa ravno dva jagra pripeljala in mi je bilo kar malo nerodno, ker sem tako sneg zasral, pa post festum sem se še malo ustrašil, ko sem videl, da ima eden od njiju flinto pripravljeno, me je skorajda zamenjal za divjega prašiča …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA