Kaj bi ti naredil, če bi si roko zlomil na treh mestih?
Ne bi šel več na tista mesta, je logičen odgovor …
Nima nobene zveze z Jamarsko reševalno službo, seveda, a ker biti tečajnik za pripravnika JRS zahteva ogromno znanja in veščin, ki jih najbolje osvojiš s ponavljanjem in vadbo, smo danes spet potili pot v steni. Ko sem zlezel Ticotu med noge, sem se spomnil tistega vica, ko je štorklja pojedla žabo in ji je ta pogledala čez rit in krepko zajela sapo, ker pogleda iz ptičje perspektive seveda ni bila vajena. Je vprašala štorkljo, na kakšni višini letita in ko ji je štorklja odgovorila, da na kakšnih šestdesetih metrih, je odvrnila le: Ne seri! Tudi moje prve besede so bile, da mi slučajno ne bi kaj pod nos spustil, a me je pomiril, da municijo špara za gospoda Graha in naj se nikar bojim. In smo potem trenirali naprej pomirjeni in brez strahu še pozno v noč. Je Primož sicer v mraku zaskrbljeno ugotovil, da se spušča noč in če bomo pospravili, pa smo ga spomnili, da smo jamarji, vajeni teme in da imamo zato na čeladah lučke in smo potem res bingljali pozno v noč. Ko smo pa potem pospravljali opremo v avtomobile, je pa Anži dodal, da se počuti ko kakšen pusi alpinist, ker je bil tako čist in je lahko sedel v avto brez bojazni, da bo mama zjutraj jezna …
