Katedralno

Današnje jamarjenje je bilo kot tista pesmica o vranah, ki jih lovec klati z drevesa. Najprej nas je bilo prfočkanih več, na koncu sva ostala le Srečko in jaz. In sva pičila proti Čaganki. Ker sva bila sama in ker je že krepko sijalo sonce in ker končno ni več snega in se nama nikamor ni mudilo, sva se ustavila v zadnji gostilni na poti (vas ima štiri hiše, od tega je ena gostilna, druga je lovski dom, za dve pa še nisem ugotovil), jaz sem spil kofe, Srečko pa švoh kofe, ker ni bilo več tako zgodaj. Prijazna gostilničarka nama je, zlatima jamarjema, navrgla še dva zmrznjena krmenatlca za na žar kasneje, potem sva se pa kar podvizala, ker je imelo ene milijon lovcev nekakšno skupščino in je kar krepko že pokalo okoli doma. So imeli sicer eno tarčo z narisanim jelenom, ampak nisva hotela reskirati, ker jih je kar nekaj od tistih zelenih med streljanjem mižalo na oba očesa, nekaj jih je pa tasrednjo tarčo streljalo od tiste edine tam za domom …

No, mudilo se nama je le do izhodišča. potem pa ne več, ker je Srečko pozimi lociral milijon novih lukenj pa še sproti je oprezal za novimi in sva šla bolj počasi, da sem kljub zimskim oblogam lahko celo kadil med hojo. Vmes pa malo ploskal, kadar nisem glih kašljal, da sem medvede opozarjal, da prihajava in da če so pametni, naj se nama umaknejo. Sva bila kar pogumna, dokler ene majhne sledi nisva zagledala v blatu, kar bi lahko pomenilo mladega medvedka in razpizdeno mamo, zato sva še bolj junaško rulila. Če je bil kakšen jager v bližini, sem prepričan, da je vrgel flašo v grmovje in si obljubil, da ne bo več pil, ker je zagotovo dinozavre med parjenjem slišal!

No, vreme je bilo lepo in z užitkom sva se spustila v kar nekaj novih in do tedaj še neodkritih jam (ena je šla celo do 30 m dol), ki so prijetno ohlajene, za finiš sva si pa prišparala brezno, v katerem je pozimi kamen padal kar štiri sekunde in še malo, preden je udaril ob tla. Kar v jamarskem meroslovju pomeni vsaj 50 m! Vhod je impozanten in velik in ko ga je Srečko opremljal, je priznal, da mu kar malo gate v rito vleče, kar me je nadvse začudilo. Mislim, v milijon jamah je bil in da ga še zna stisniti … Ko sem mu sledil, sem v hipu ugotovil, v čem je problem, ker je tudi meni malo požvečilo spodnjice. Namreč, prostorno brezno šiba dol direktnih 64 metrov, zadnje pritrdišče pa je od dna oddaljeno 41 metrov, ker se stene brezna odmaknejo in zabingljaš v prazno kakor lutka na vrvici. Pa to še ne bi bilo najhuje, problem je, da sonce sije do dna in ves čas vidiš, kam in kako globoko greš! In malo bremzo v gate vlečeš, kaj bi tajil … Pristal sem na ogromnem kupu snega, vsaj pet metrov ga je še, mrzlo pa tako, da je v nos ščipalo. In svetlo je bilo, da sva hodila brez luči, saj je prostorno dvorano (vsaj 40 krat 20 m) na drugem koncu tudi osvetljevalo sonce skozi drugi vhod! Božanski pogled, moram priznati, zato je jami Srečko tudi dal ime nekaj v zvezi s katedralo, čeprav sem točno ime pravzaprav pozabil.  Srečko je vriskal in raziskoval za nadaljevanjem, ki pa ga žal nisva odkrila, je pa dol ogromno ledenih tvorb, na katerem si lahko paseš pogled plus dva trakova sončne svetlobe do dna tudi nista kar tako! Sva vse izmerila in porisala potem pa počasi ven splezala. No, počasi sem šel jaz, ki sem pospravljal, Srečko je šel pa malo hitreje, ker sem ga ves čas plezanja snemal in se je hotel malo pokazati …

Še v par lukenj sva skočila, ko nama je med hojo vroče postalo, potem pa pri Čaganki na žar vrgla podarjene krmenatlce in sir za Srečka, pa sva domov še vseeno prišla po soncu. Jap, zima in kratki dnevi so šli končno za nekaj časa nekam drugam!