V Bosno smo odpeketali tako zelo otovorjeni z opremo, da za gospoda Graha ni bilo prostora v kombiju. Smo ga pogrešali, kakopak, vse dokler nismo prišli na Manjačo k Vladimirju Mačkiću, živi enciklopediji tistih krajev, katerega gostje smo bili. Razložili smo opremo in že kmalu smo se Miha, Klemi, Luka, gospodar Vladimir in jaz odpeljali prvim luknjam naproti, ki so jih predihane locirali pozimi. Pokrajina tako lepa, da jemlje dih, skoraj neposeljena in revna, ljudje, ki so preživeli vojno in ostali, večinoma kmetje. V Bosni začuda nič snega, zato me je začudilo Vladimirjevo vprašanje, če imamo v kombiju verige. Itak da smo jih imeli, zato je bila naslednja direktiva, naj zapeljem na travnik. Pravzaprav na pašnik. Itak sem mislil, da se heca, a ko je vztrajal, sem zapeljal, kaj sem pa hotel. In je pokazal nekam proti obzorju in zaukazal: Vozi, Miško! Čeprav sem odgovor slutil in ga pričakoval z blago erekcijo, sem vseeno vprašal: Kod? Ker ceste ni bilo nobene! Kjer hočeš, me je zabrisalo v nebesa in sem vozil. Kaj sem pa hotel, ne?! Ta Bosna je carska, vam povem, ne ko pri nas, ko malo z makadama zaviješ in imaš že miličnike za vratom! Dobro, lahko pozidaš najbolj plodno kmetijsko površino, pa ti ne bo nihče nič rekel, ampak z avtom po travi … Sem vozil in se počutil ko tisti iz Kdo to tam poje?, a veselje seveda ni dolgo trajalo, saj je bila zemlja namočena in smo obstali. Ne naprej, ne nazaj! Dokler nismo namontirali verige in se je veselje nadaljevalo. Pri lastniku tistih hribov pa smo zaustavili le toliko, da mu je Vladimir povedal, zakaj orjemo po njegovem. Zadnjih nekaj sto metrov smo seveda morali peš, kar je ok, saj si lahko bolj napaseš oči na čudovitih razmetanih hribčkih in gričih. Prva jama je bila perspektivna, a dokaj zarušena in nevarna, zato smo se kmalu odločili pokukati v naslednjo. Prvi se je vanjo spustil Klemi, ki je s kakšnih dvajset metrov globine vpil, da je spodaj ful ročnih bomb. Vladimir mu je naročil, naj se ničesar ne dotika in se spustil do njega, da si stvar ogleda in ker se je jama nadaljevala, se je odločil, da bomo tiste igračke kar ven spravili in nadaljevali z raziskovanjem. Škoda lepe jame pa to … Se je lepo igral s tistimi bombicami (Klemi pa je zvedavo izza ovinka opazoval in se učil), dokler nenadoma ni utihnil in obmiroval. Klemi pa tudi, saj je bil pozoren učenec in je takoj zaznal spremembo v obnašanju. Prepričan sem, da je moj dragi prijatelj potegnil eno črtico v hlačah, ko je zaslišal Vladimirja potem reči, da imata težavo, čeprav sam tega ne prizna! Ena od bomb v vreči je imela namreč napol izvlečeno varovalko, Vladimir pa nobenega orodja za zavarovanje pri sebi in sta se odločila, da se vrneta na površje. Se je medtem tudi mrak spustil in smo se vrnili v tabor. Na hrano in hrano in hrano in pijačo. Ker Bosanci so nadvse gostoljuben narod, ampak to itak vsi veste …
Naslednji dan smo se spet razdelili v več ekip, s Klemijem in dr. Krevsom, ki je bil tam že drugič in ga že vsi poznajo in kličejo kar doktor, smo odpeketali v tisto prvo, zarušeno. Da vidimo, kaj se da postoriti. Sem premetaval tisto kamenje v podoru, da bi napravil toliko prostora, da bi se spustil naprej, saj je pihalo iz jame, da so mi kar lasje plahutali, a se je kar krušilo in krušilo. Ko sem bil skoraj že prepričan, da sem zadevo dovolj spucal in se zarinil v ožino in že skoraj pokukal v nadaljevanje, sem pa od nekje spodaj zaslišal kotaleče se kamenje in me je Klemi kar ven potegnil in smo zaključili. Nazaj grede smo opazili še en razcep, ki smo ga dol grede spregledali in smo se potem tam guzili v grozljivem podoru več ko eno uro, celo v neke lepe dvorane smo prišli, a je bilo res tako nevarno, da nismo več hoteli izzivati in smo s tisto jamo zaključili. Smo raje odprli eno ob poti, s katero smo se hecali urico ali dve celo na soncu, pa je bilo spet preozko, zato smo se potem, obupani, odločili, da poiščemo tisto, ki mi jo je dan prej predlagal lastnik pašnikov, po katerih smo orali. Pa še to mi je pred slovesom skoraj kakor mimogrede navrgel, da se tam nahaja en velik medved. Ampak res velik! In sem znorel, kakopak, kaj me v takšno jamo pošilja, kjer je medved, pa je bil začuden, da kaj se razburjam, da medved pred človekom zbeži. Da to itak vsi vedo!. Mu nisem verjel, a ker drugih jam v tistem trenutku nismo imeli na razpolago, smo se odločili poskusiti srečo. Saj medved bo menda zbežal, če tako pravijo! Klemi je prvi zakoračil proti tisti šikari, midva z dr. Krevsom sva se pa nekaj še pri kombiju obirala in ko sem pogledal, kje je prijatelj, je ta že bil kar daleč proč in previdno kukal v tisto goščavje in skalovje. Nisem si mogel kaj in sem zarulil na ves glas in so mi kar solze na oči prišle, ko je prijateljček skočil ene pol metra v zrak! Je potem povedal, da se ne bi toliko mojega krika ustrašil, če mu ravno tedaj ne bi zapihalo skozi luknje v čeladi in se je poklopilo in … Saj veste, nova črtica v spodnjih hlačkah … Seveda moram priznati, da tudi meni ni bilo ravno vseeno, ko smo trapljali tam in iskali tisto luknjo, le dr. Krevsu se mi zdi, da je bilo vseeno in se je nezainteresirano po riti praskal in po nosu vrtal. Ker on je zaupljiv človek in če pravijo, da bo medved zbežal, kaj bi se potem še s tem ukvarjal, kaj bi bilo, če bi bilo …
Malce pred nočjo smo imeli dovolj, se je lakota oglasila, od hrane je imel pa samo dr. Krevs sendviče s sabo, ampak je vse že med vožnjo na akcijo pojedel. In smo se po tistem travniku odpravili počasi nazaj, nekje na sredini do ceste smo pa čredo krav srečali. In sem zaustavil, da jih je dr. Krevs malo poslikal, ko so tako zabodeno buljile v kombi, verjetno niso pogosto avtomobila videle, kamoli slovenskega, jaz sem pa megafon vzel in eneparkrat zamukal vanj. So buljile še bolj zabodeno in smo se krohotali njihovim neumnim pogledom, Klemi je navijal, da bi šli naprej, preden jih splašimo in kombi poškodujejo, dr. Krevs je pa vpil, naj jim med noge pogledam, če je kakšen bik med njimi. In ker ga ni bilo, je on vzel megafon in zamukal tako pristno, da so se krave prav panično razbežale, ena je pa proti nam krenila v divjem drncu. Seveda sem hitro speljal in se ji umikal, vmes smo pa crkovali od smeha, ko je tako divje za nami šprintala in ji je tisti debel vamp opletal levo ter desno. Je po kakšnih sto metrih odnehala in se počasi obrnila proti čredi, zato sem ustavil, podal Klemiju fotoaparat, dr. Krevs je pa spet zamukal v megafon. In je krava skočila v divji galop proti nam, dr. Krevs je mukal, jaz sem crkoval od smeha, Klemi, ki bi moral snemati, pa tudi in so posnetki za en klinc, hkrati pa je vpil name, naj za božjo voljo speljem, ker nas krava napada in naj se ne hecam! Smo igrico ponovili še parkrat, dokler se nekdo od nas ni spomnil, da če med begom izgubimo verigo s kolesa, kakor smo jo kar nekajkrat, smo ga najebali in smo se nehali hecati … Ne vem, ali je bogica mislila, da je nov bik iz Slovenije v vas prišel in ga je hotela prva uloviti ali ji je dr. Krevs v kravjem jeziku sporočal kaj, česar ne bi smel?!
V bivaku spet hrana, hrana, hrana in pijača, spanja pa bolj malo, ker dr. Krevs zelo zelo glasno spi. In kljub temu, da je bil malo odmaknjen od nas, saj je imel s sabo napihljiv king size turbo maksimus za dve konkretni osebi (na katerem je sam spal, vsi ostali smo pa imeli zatorej toliko manj prostora), na spanec ni bilo niti pomisliti. Uro in pol sem kadil ter zbiral pogum, potem sem se pa le ojunačil, ga zbudil, zaprosil, če se na trebuh premakne in potem na hitrico zaspal, preden ga je spet na hrbet obrnilo …
Tretji dan smo se spustili še v nekaj jam, ena je bila zelo lepo zasigana in ne zelo onesnažena, v njej je bilo samo nekaj tromblonov in raket za ročni metalec, ki so bili že uničeni, v eni smo pa spet ročno bombo našli. Še v škatlici, zato smo jo kar ven prinesli, da jo je Vladimir deaktiviral (in kasneje prijavil). Dr. Krevs je malo mižal in hrbet za vsak slučaj kazal ene dva metra proč, jaz sem pa tudi iz varne razdalje snemal zadevo, varno skrit za Vladimirjevim hrbtom … Druga ekipa je pripravila tečaj za mlade bosanske jamarje in smo se vrnili ravno pravi čas za večerjo in druženje. Najbolj so mlade jamarke skakale okoli dr. Krevsa, ki so ga vsi klicali doktor, ena mu je celo nekaj operirano koleno kazala in ga za mnenje spraševala in si je možak zadevo strokovno ogledal, dokler še jaz nisem nosu prislinil poleg in povedal, da sicer nisem ginekolog, da pa lahko vseeno kaj pogledam …
V nedeljo proti večeru po obilni hrani smo se zapodili še nekam v gozd pogledat za eno veliko jamo, ki smo jo kar iskali in iskali, saj se Vladimir ni najbolj natančno spomnil, kje je, vmes smo pa volčji brlog našli z udobno posteljo za volkuljo in mladičke, katerega sta prešnofala Klemi in Jože. Vmes je pa že Vladimirjev prijatelj prišel, da nam tisto jamo pokaže (v nedeljo ponoči, samo v Bosni se to lahko zgodi, da nekdo res pride, ko ga pokličeš!), v katero sem se pa jaz spustil. Jama je obetavna in bo šla, a sem zaključil z raziskovanjem, ko mi je na čelado nametalo kakšnih pet centimetrov novega snega!
V ponedeljek smo vse pospravili, se poslovili od gostiteljev (s hrano, hrano, hrano in pijačo ter, hvala bogu, kavami, kavami, kavami …) in pičili proti domu. Na bosansko hrvaški meji, ko smo čakali v koloni, pa je nekaj nenadoma počilo. Kar močno. Doktor za avtomobile Krevs je nekaj časa molčal in trdno držal volan, mi smo pa zadrževali dih. Na vprašanje, kaj je počilo, je skozi zobe stisnil, da je verjetno torzija šla (to je nekaj pri amortizerju al kaj že), na dodatno vprašanje, kaj to pomeni, pa enostavno zamomljal, da nas bo šla večina z avtobusom domov! Čez mejo smo se nekako prekravsljali, na prvem parkingu, kjer to ni bilo več sumljivo, smo pa vsi poskakali na trebuhe in preverjali tisto torzijo, če je res šla. Če sem povsem iskren, nimam blage, kaj sem gledal, a nas je Igor potem potolažil, da morda pa ni šla torzija, da je samo vzmet nazaj v nosilec skočila ali kaj in da se je avto samo prvoaprilsko pohecal z nami …
Doma najprej seveda tuš, ki je bil naša prva misel že dolgo časa, nato pa seveda druga misel, kdaj bomo spet šli …
