Kloniranje

Danes je dr. Krevsa Mojči na mizo vrgla nekaj fotografij. No, pravzaprav printov ultrazvoka otročka v njenem trebuhu. Itak da sem jo takoj po čestitki previdno vprašal, kdo je srečni ata in je odgovorila, da je bilo to tudi prvo vprašanje bodočega srečnega ateta. Je pa res, da kakšnega velikega dvoma pravzaprav niti ni, kajti dete v trebuhu je pljunuti dr. Krevs – leži, uživa in se po trebuščku praska … Novopečeni kmalubomata je, udobno zleknjen na stolu na vrtu, najprej bodoči mamici naročil pijačo za obiske in kavo zame plus sladoled za mojega najmlajšega, potem pa z rahlim ponosom priznal, da si želi hčerko. Smo malo v tej smeri podebatirali, da morda ni najbolj pametna želja, ker po naselju je prepovedano za bodočimi ženini streljat, kar se bo definitivno dogajalo čez par let, kolikor ga poznam, potem je pa bodočo mater svojega otroka še po sladkor zame poslal, ker itak cel svet ve, da pijem kavo z enim sladkorjem in da se naj kar hitro navadi, ker mogoče bosta morala še mene posvojiti, saj itak ves čas tam svetim, plus mojemu najmlajšemu sta danes odkazala del vrta, ki ga bo lahko obdeloval. Čeprav se bojim, da že drugo leto, ko bo veselje minilo tako prvega kot drugega, ne bo kaj obdelovati in da bodo tam tlakovci …

Kakor koli, novopečeni bodoči ate zdaj nestrpno čaka drugi del Očkovega kotička, da se bo izognil mojim napakam, razen če bo res hčerka, pol bo moral pa improvizirat …

stork