Sem že pisal, da je dr. Krevs hotel kupiti mojega Ladislava, ko je opazil, kako je bošček ves obtolčen in udarjen. To je nekako tako, kot ljubitelj živali kupi kakšno trpinčeno žival. Da jo brezvestnež neha trpinčiti, on ji pa potem nudi toplo in ljubeče zavetišče. Ker dr. Krevs ima avtomobile enostavno rad. Sem mislil, da je eden redkih, ker avto je večini ljudi pač samo prevozno sredstvo (nekaterim tudi statusni simbol, da sosedovi umolknejo in da je kislo zelje na mizi 340 dni v letu), a sem se motil. Sem spoznal še večjega romantika s čudnimi nagnjenji. Smo barvali mojega trikolesnega tovornjačka v garaži in dr. Krevs je zato svojega volvota preventivno zakril s tremi rjuhami. Volvo je bil sicer zunaj in pod nadstreškom, a delci barve bi vseeno lahko ušli nadzoru in popikali črnega lepotca. Kar si pa seveda niti v najbolj morastih sanjah ne želimo! Sva več časa porabila za dekanje (no, rjuhanje pravzaprav) Šveda kakor pa za barvanje Apeja, a to so že detajli. Mojega volvota, ki je bil bližje garaži, nisva nič zadekala, na moje vprašanje, zakaj ne, pa je pokazal, da veter piha proti njegovemu volvu, ne proti mojemu. Pa svojega bi jaz tudi v bistvu lahko umaknil, ampak jaz avtov nimam tako zelo rad v bistvu. In sva tisto moje čudo pobarvala, po likofu je pa, kakor se rado zgodi, Matjažek poklical, ki je, tehnično glednao, dr. Krevsa šef. Ker ima bolj uradno avtomehanično delavnico. Je potreboval neko orodje, ki mu ga je prijatelj le stežka obljubil posoditi, ker ve, da ga bo moral spet potem na skrivaj domov v svojo delavnico prinesti, a ko je Matjažek prišel, je na tisto orodje v hipu pozabil, ko je videl zadekanega volvota. Je obtožujoče pokazal na pokrito vozilo (s tremi rjuhami!) in vprašal, kaj je to za en vrag! Sem si mislil, da sem na moje sorte človeka naletel in sem jel razlagati, da je to svoje vozilce dr. Krevs zadekal tako močno zaradi barvanja mojega trikolesnega tovornjačka in sem pričakoval malo pomoči pri hecanju, a človek je bil resno jezen. Ker ni zadekal celega vozila, del vrat se je še videlo! In sem moral potem dva v glavo, kar pa ni lušen posel, še posebej, če te ne razumeta …
