Mrtvožitje

Soprogi predragi je nekaj lanskega dopusta ostalo in bo zdaj nekaj časa opazovala mojo malenkost pri delu. Dopoldne ve, da me mora pustiti pri miru, da s kofetom oči odprem in na hitro časopise preletim, po dveh dneh spremljanja mojih dnevnih zadolžitev, ko je ona drugače v službi, je pa odpoved dala. Da njeno srce ni več tako močno, da bi toliko kofetov spila, da tudi njen mehur toliko kokt kot moj ne zdrži, pa tudi malce prestara da je, da bi tako kar v endan zabijala dneve kakor jaz od kafiča do kafiča … Nisem nasprotoval, čeprav bi moral vedeti, da tako zlahka pač ne bo šlo, danes se je pa že pokazalo, da besposličarstvo pač ni kar nekaj, da to je umetnost. Ker kar tako čmuriti pač ne moreš, te hitro dolgčas premaga pa to! In se je lotila hiše pospravljati, kar seveda pomeni, da ji moram pomagati. Ne ker sem tako delaven ali kaj, le lestev ne rabi nositi s sabo, sem ravno dovolj visok, da z vrhnih polic v kuhinji posodo zlagam, da ona počisti, na novo tapicira in kaj ti jaz vem katerega boga še. Pa po parkrat na dan moramo v trgovino (jaz kot nosač), ker sproti odkriva, kaj je potrebno kupiti, zamenjati, spremeniti … A ko bi morali danes še v vrtnarijo skočiti po nove rože za na balkon (to bi morali že pred enim tednom, a sem jo prepalamudil, da so mi tiste suhe rože prav všeč in da jih še ni potrebno zamenjati!) in sva spet načela temo o estetiki, mi je načrte prekrižala naša Mica. Mačka, saj veste, mama od Tikca, že kakšno leto razmišljamo, koliko let je že pri hiši. Jaz sem tiste suhe rože opazoval in so mi res všeč, ne samo zato, ker se mi ne da po vrtnariji sprehajat, soproga predraga je pa že spet skoraj popustila, a je potem opazila, da je na tleh pod balkonom ful tega posušenega cvetja, ki očitno pospešeno crkuje in da zdaj je pa konec. Da gremo po nove rože in basta, da takšne crkovine tudi na zadnjem delu hiše ne moremo več imeti. In sem požrl tist kofe na hitro in še eno oko na hitro na mrtvožitje vrgel, nenadoma pa kljub varovalni barvi našel krivca za osipanje. Tista crkovina se bi še kar držala brez osipanja in bi bil mir, a si je naša Mica v lončku za rože našla počivališče in med iskanjem najboljšega položaja zadevo malce oluščila tudi na tla. Sem to povedal preljubi mi soprogi, a je ni čisto zares zanimalo, sva odpeketala proti vrtnariji in seveda ni kupila samo rož, potrebovala je še zemljo, gnojivo pa … No, ne vem, jaz sem samo nosil do avta … Da mačka pa ne bo več spala v lončkih bom pa poskrbel jaz, ker sem na špirovcu na strehi namontiral škripec, bom malce treniral plezanje po vrvi, ko se mi recimo ne bo ljubilo do jame zapeljati. In ker na vrvi ponavadi stokam in bogam, mačka pa zaradi starosti ljubi mir, si bo zagotovo našla drugo ležišče!

20130417_121620_S 20130417_121620_det