Najprej v steni v vasi Krka, kjer smo trenirali reševalne tehnike, izpit je vse bliže in bliže. Itak mi je Tico iz rok pulil, ko je znal, problem je bil, da sem tisto znal, ko mi je za bernarda pripomočke rinil, naj pa jaz postavim, pa nisem bil več suveren in sem se raje po nosu praskal. Ampak sem imel dovolj časa ponoviti in se naučiti, še stefa za nosila smo parkrat sestavili in podrli, potem sem pa že moral v Ljubljano hiteti, ker je prijatelj Vinko povabil na interno projekcijo sveže zmontiranega celovečerca. Sem v telefonu naslov vpisal in sledil navodilom in prišel brez težav, težave so se pojavile par minut kasneje, ko sem ugotovil, da imam še kar nekaj minut na razpolago, nimam pa vžigalnika in kave in ko bi bil ravno na bencinski, bi si pa še avtopolnilec za telefon kupil, ker mi zadnje čase nekaj opasno žre baterijo in ves čas cvili, da hoče elektriko. In sem odpeljal proti bencinski, za katero pa skoraj v centru prestolnice itak nisem vedel, kje je, če sploh je, a, kakor rečeno, par prostih minut sem še imel na razpolago, avtomobilskega električnega vžigalnika pa tudi ne moreš odnesti v hišo … In sem kruzal po mestu, čas je tekel, jaz sem se pa zgubljal. No, saj sem vedel, kje sem v bistvu, samo kako obrniti in se vrniti ne čist zares. Bencinske nisem našel, telefon je pa še toliko oživel, da me je vodil nazaj in v zadnjem trenutku pripeljal, kamor sem moral priti. In sem sedel v prvo vrsto, no, edino in pustil, da me film buta od začetka do konca. Prijatelj je spet naredil mojstrovino, ampak res pravo mojstrovino, ki ne pusti dihati, pisati o njej pa do začetka naslednjega leta, ko pride v kinematografe pa tudi ne …
