Inovativnost je mati napredka. Vsaj tako pravijo. Pa pravijo tudi, da če ni pokvarjeno, ne popravljaj. Dobro, saj povsem neumen tudi nisem in so časi, ko sem povsem nove stvari razstavljal, da sem videl, kako delujejo, tudi minili. Zdaj se spravim popravljati le stvari, ki so že skoraj pokvarjene in če bi jih morda pustil pri miru, bi zdržale še nekaj časa, a bi jih moral slej ko prej zamenjati, če bi mi pa recimo zadevo uspelo popraviti, bi bil pa že v plusu. No, tako nekako razmišljam in takšnih stvari je pri hiši kar nekaj, a na srečo sem bolj lene sorte in potem ne rabimo vsak dan česa novega kupiti. Da nadomestimo pokvarjeno stvar, ki sem jo kakor popravil, kakopak!
Zadnjič je bilo ful lepo vreme in sem že travo pokosil in knjigo, ki sem jo imel na vrtu, tudi že prebral, pa sem se za delom malce obrnil pogledati. Dobro, res je, lažje (in bolj pametno) bi bilo v kabinet po novo knjigo skočiti, recimo, ali pa časopis brati ob kavi, a ko sem kup revij nezainteresirano prekladal in prelistaval in mi zadeva ni nudila predvidenega zadovoljstva, sem vedel, da bo potrebno nekaj več. Da bo potrebno nekaj popraviti, recimo, ker le dobro opravljeno delo da človeku tisto tapravo zadovoljstvo. Tako nekako. In spet ponavljam, povsem neumen nisem in vem, da bo na koncu slaba volja, a kaj, ko si ne morem pomagati. Sem torej na tistem lepem sončku malce okoli sebe pogledal in v oko mi je takoj padla desna markiza. To je tisto platno, ki nudi senco. Je popolnoma enaka levi markizi, celo na isti dan sta bili kupljeni, a leva se lepo odpre in je platno napeto (ta je nad vrtno mizo), desna pa ne in se voda nabira in potem kaplja. Saj desna ni zelo pomembna, jo imamo bolj za senco poleti kakor proti dežju, saj sedimo na levi strani, a ker sem se že ravno po riti praskal in iskal zaposlitev za nezaposlene roke, ki so, kakor vsi vemo, hudičevo orodje, sem se odločil zadevo popraviti. Dobro, moram priznati, da sem to že parkrat poskusil, pa ni uspelo, a tokrat sem zadevi pristopil precej bolj odločen in analitičen. Sem si zadevo najprej dobro ogledal in jo primerjal z “nepokvarjeno”. Na prvi pogled nisem našel nobene razlike, a na prvi pogled ne najdeš razlike niti na tistih sličicah, kjer moraš poiskati deset razlik. Se moraš poglobiti in potruditi. In sem se. Pa nisem ničesar našel, dokler iz garaže nisem privlekel metra in izmeril razdalje obeh rok od roba. Pravzaprav štirih, ker sem meril na obeh senčnikih. In sem kar v zrak od veselja skočil, ker sta bili na levi, “nepokvarjeni” obe roki od roba po 31 cm, na desni, rahlo “pokvarjeni”, pa je bila ena roka 31 cm od roba, druga pa 28. In sem torej takojci videl, v katerem grmu tiči zajec. Sem se pohvalno in priznavalno potrepljal po hrbtu, skočil v garažo po potrebno orodje (in še eneparkrat, da sem pravi ključ zadel), nato pa ajncvajdraj zadevo popravil. Sem markizo do konca odprl in so mi kar solze sreče v oči stopile, tako zelo napeta je bila. In tako zelo popravljena. In popravil sem jo jaz! Sem stal par minut in opazoval opravljeno delo, potem pa družino pozval na vrt, da se pohvalim. So vsi prišli, a nihče ni videl dobro opravljenega dela, niso opazili nobene razlike takorekoč. Se mi je kar malo zamalo zdelo, ker nisem zablestel, kakor bi moral, sem pa moral priznati, da razlika res ni velika. Saj se je hudič, kakor pravijo, skrival v detajlih.
Kakor koli, sem pojasnil na dolgo in široko, kaj sem popravil in kako in so malo zaploskali, da sem bil srečen, potem so pa že skoraj se vrnili k svojim opravkom, ko sem začel zadevo zapirati. Ali sem prehitro zapiral ali so prepočasi odhajali, a je žal tudi moja družina opazila, da je pri zapiranju nekaj narobe. Ena roka se je krčila in zapirala, druga je bila pa iztegnjena in se ni zapirala. So z zanimanjem seveda postali in opazovali, mene pa zelo ni zmedlo, saj sem vedel, da s silo marsikaj dosežeš in sem vrtel in zapiral in sem vedel, da bo roka popustila. No, saj je, počasi in z mojo izdatno pomočjo, ko sem jo potem eneparkrat ročno pritegnil, a platno je bilo tako zelo zgubano, da ni bilo ničemur podobno. Zato sem, ko sem na silo zaprl, še enkrat odprl, da zadevo zravnam, a ko sem odpiral, se je zgodilo nekaj res hecnega, da je šlo še meni na smeh. Sem nehote inovacijo pri senčnikih udaril, ki bi jo lahko Kitajci v serijsko proizvodnjo uvedli in bi bil blazen uspeh. Sem odpiral tendo, ki bi morala riniti naravnost in pravokotno od hiše in mi dajati senco, zdaj je pa silila skoraj pod kotom 45 stopinj k sosedi in je njej dajala senco. Družinica se je rolala od smeha, kaj ji je pa drugega ostalo, meni se je pa malo zamalo zdelo, da niti pofotkati nisem hotel zadeve, preden sem jo krepko spet skloftal in delno popravil, da sem jo lahko spet zaprl. A ko sem jo potem spet poskusno odprl, je bila, kot je bila že prej. Ne povsem napeta in spet lovi vodo. A sonce je počasi zahajalo in delovna vnema me je tudi minila, zato je nisem več popravljal, sem raje štrik napeljal na hišo in smo malce plezalno tehniko trenirali. Je bolj produktivno. Pa še Markec je na kofe prišel malo bolj zgodaj kakor ponavadi in je lahko eno fotko pritisnil …
