Home > Razno > Pred tridesetimi leti

Pred tridesetimi leti

18. maja 2013

Ura je bila zgodnja zgodnja, ponavadi se v posteljo spravljam, ko sem tokrat moral vstati. Soproga zlata me je pod rebra rahlo najprej, dasiravno sem se že sam zbudil, a ne povsem, pa tako lepo je bilo imeti zaprte oči in poskušati z ne preveč truda ujeti za hipec pobegli spanec.  Sem že čutil, kako me nazaj v sen prijetno in brez vseh težav vleče, zato je bil bodljaj s komolcem malce odločnejši, plus verbalna komanda je prišla, da moram vstati. Saj sem vedel, da moram, ampak v polsnu možgani kar sami iščejo izgovore in sem nekako uspel zamomljati, da bo zadeva, zaradi katere moram vstati ob tej neljudski uri šele jutri. In sem skoraj prepričan, da sem si celo verjel. Mislim, sem bil kar iskren v polsnu, a soproge drage se ni dalo, je vztrajala in sem se torej skotalil s postelje. V kopalnico samo zobe, potem pa kar na kofeavtomat in ko je začel mleti zrnje in je zadišala sveža kava, sem še v nabiralnik po Delo in Dnevnik skočil in med srebanjem kave na vrtu skoraj v rutino dnevno padel, a je na srečo Tico poklical. Da če še nisem v avtu, naj se kar hitro spravim! Sem torej le prve strani preletel in zeksal kavo, si eno še za v avto napravil in pičil proti Ljubljani. Ura je bila nekaj čez šest zjutraj, zunaj pa že sončno do boga. Sem vozil proti avtocesti in nejeverno buljil v kolesarje, ki so že svinjali po cesti in mi itak nič ni bilo jasno. Če bi imeli obveznost kot jaz, bi šli verjetno z avtom ali avtobusom, torej so bili na kolesih skoraj zagotovo kar tako, česar pa itak ne razumem, ne tega, da brcajo, ko bi lahko enostavno na plin ko jaz pritiskali, še manj sem razumel, zakaj brcajo, ko bi zagotovo lahko spali! Sem do avtoceste požrl drugo kavo in počasi začel razmišljati, na kateri bencinski bom še eno dobil, hkrati pa sem buljil v lepe Dolenjske griče, ki so se zelenili v jutranjem soncu in nad katerimi so se ponekod še vlekle jutranje meglice in sem si moral kljub slabi volji zaradi rane ure priznati, da je res lepo, še celo na vsaki vzpetinici svetleča se nova streha kakšne cerkve me ni zelo motila. Ponoči osvetljena, da se vidi z Lune, me moti bolj … Do Ticota sem se skoraj povsem prebudil, med vožnjo sva zbudila še Jasno v Domžalah in smo lahko pičili proti Gorenji vasi (blizu Logatca), kamor smo prišli samo z enourno zamudo, saj smo se samo trikrat izgubili. Še dobro, da smo imeli garmina! (Ampak to je še vedno boljše kakor sojamar, ki se je v Gorjah pri Bledu čudil, kako to, da ni še nobenega!)

Kakor koli, smo se kar nemudoma prelevili v jamarje in sedli za mizo, da smo lahko teste rešili (brez plonkanja, kakopak!) in potem po skupinah dokazovali svoje znanje pri različnih inštruktorjih, s Ticotom sva celo prva lahko pokazala svoje znanje, kako brez napake rešiš tovariša z vrvi, a ker naju je budno nadzoroval Aleš, je itak našel nekaj majcenih napakic, zaradi katerih pa ni preveč kompliciral. Potem smo še plezali, opremljali in razopremljali in nabijali, pokazali znanje prve pomoči, predvsem smo se pa veliko smejali in zabavali, še po soncu pa že prejeli potrdila. Kakor kdo, s Ticotom sva recimo uradno postala jamarja. Ja, vem, dolgo je trajalo, a počasi se daleč pride (ja, vem, hitro pa še dlje) in še par let in bom lahko morda v kakšnem staračkem domu že inštruktor kakšne seniorske (pred) jamarske sekcije! Nikoli ne veš, kam te odpelje …

Na sončku smo še malce opravljali in klepetali, ko me doseže sms z Markčevim vprašanjem, če se ne bom nič pohvalil. In sem se, jasno, saj se imam za kaj, ponoči, ko je kasneje ven vabil malce popraznovati in sem se na utrujenost zgovarjal, je pa ugotovil, da bi pred tridesetimi leti zdej že krepko pil in proslavljal. Kar je res, sem zgrožen pomislil, pred kakšnimi dvajsetimi bi pa še na izpit verjetno prletel direkt s kakšne žurke kar nažgan. A časi se spreminjajo in z leti te res sreča pamet, pa če hočeš ali nočeš …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

 

Comments are closed.