Nejca sem že večkrat povabil v jamo, da mu pokažem, kaj me v resnici vleče v podzemlje, a mu venomer znova kaj ni odgovarjalo – ali je bilo zunaj premrzlo ali prevroče, preveč mokro ali preveč zasneženo, če je bilo vreme ravno pravšnje, pa ni šel z mano, ker se je raje ukvarjal s svojimi hobiji. Ampak zadnjič je pa prišel in vprašal, če ga bom končno spustil v jamo al bom samo obljubljal in sem itak skočil in že začel luknje izbirati, katere bi si lahko ogledala, a je imel prijatelj prav specifično jamo v mislih. Neko štirno, v kateri je moral zamenjati oz. podaljšati cev. In sva danes že kar zgodaj dopoldne že kukala v notranjost. In ker so priprave ključne, smo najprej kakšno uro tuhtali, potem je domov skočil po neopren, ker voda je mrzla in v začetku mišljena delovna halja ne bi zadostovala, šele potem sem ga lahko ovesil z jamarskim železjem in mu dal osnovna navodila. V smislu, tole pritisneš in greš dol, za gor ti bom pa potem sproti povedal, da te ne zmeden … Se s samo osnovnimi informacijami ni strinjal in je zahteval več, vmes so pa že sosedje kukali skozi okna in se križali, kakšna nesreča se je privalila nad soseda, da mu mora priti na pomoč potapljaško jamarski vodovodar. No, se je spustil dol (skozi ožino) v jamo, deloma zalito, da je videl, s čim se običajni jamarji vsakodnevno srečujemo, potem je delal ko črnec (kakor običajni jamarji ponavadi delamo) v najbolj nemogočih pogojih, vmes smo mu pa s prasico različno orodje dol spuščali, enkrat pa še hladno pivo, kar se pa v pravem jamarstvu seveda skoraj nikoli ne zgodi …
Ko je končal in prisopihal ven, je pa še stranka videla, kako se počutijo jamarske soproge, ko tapravi jamarji prisvinjamo domov in vržemo opremo v garažo …
