Kakor mora biti

Pred morjem, kjer si jamarji zalogo D vitamina naberemo, mora človek še na hitro v podzemlje skočiti, ker potem nekaj časa ne bo in lahko pride abstinenčna kriza. In ker je imel Klemi v ponedeljek prosto, smo ajncvadraj nabrali ekipo za v Čaganko. Klemi in Anži sta nameravala kamin v Game ovru gor plezat (Tico je imel enkrat za spremembo obveznosti in je surlal, ker hoče biti poleg), Jernej in jaz pa na dnu tisti meander grizt. Ker se nam je na lastno željo pridružil še Teo, biolog, ki ga zanimajo živa bitja v Čaganki, smo se mu zlagali, da jih je največ prav na dnu, da nama je z Jernejem pomagal nesti robo. Ker je mlad in močan, kakšno je nadaljevanje Čaganke se mu pa niti sanjalo ni, je enostavno pokimal, se ni nič bunil. Smo prišli v severni rov, kjer naj bi se razdelili in je kazalo, da od akcije ne bo nič. Zunaj je rahlo deževalo, v Game ovru je pa zlivalo. Nekaj so v zrak gledali in razmišljali, ali bi šli kar ven, zato sem hitro predlagal, da če smo že tam, samo še v nadaljevanje skočimo pokukat, da morda naprej pa ni tako hudo in začuda so bili spet vsi za. Ker sem edini vedel, kako je videti povodenj v novih delih, so kar verjeli moji besedi, ko sem dol spet lagal, da ni tako hudo in da je bilo za božič huje. Jebaj ga, na morje grem in sem želel vsaj malo akcije, ne samo sprehod. Začuda sta mi Jernej in Teo sledila tudi v slap malo pred trenutnim dnom, kjer je bilo najhuje. Jernej je bil nadvse skeptičen, zato sem se prvi spacal pod vodo in čeprav mi je zlivalo ledenico za vrat, sem se pretvarjal, da sploh ni hudo in smo prišli na delovišče povsem mokri. In ko si moker na dnu jame, je edina možnost, da se ogreješ, delo. Trdo delo! Sva se z Jernejem zagrizla v skalo in rov podaljšala skoraj za dva metra, da sva že lahko pokukala za ovinek in naju ni nič zeblo, Teo je pa žuželke iskal. Sem se mu umaknil spred oči, ko je začel spodaj brskati za kepami tistih žuželk, za katere sem mu zgoraj rekel, da sem jih spodaj videl in sem samo čakal, kdaj bo popizdil in me označil za lažnivca, a, glej ga vraga, vsake toliko časa me je poklical in pokazal novo pošast, ki jo je vtaknil v epruveto z alkoholom. Še prej pa seveda povedal vse o njej, kar me je povsem fasciniralo. Mislim, Teovo znanje itak, ampak vsi tisti podatki o posamezni vrsti žužka, kako je adaptiran za življenje v temi in mrazu. Dobro je vsake toliko vzeti s sabo kakšnega poznavalca, se ti znanje o podzemlju razširi in zanimanje postane še bolj intenzivno. Saj ne, da se bom vrgel v biologijo, le tu in tam paše, pravim. Bolje kakor gledati znanstveno oddajo na tv! Dogovorjeni smo bili, da zaključimo z delom najkasneje ob šestih popoldne, da tam okoli devetih zvečer skupaj odidemo domov, ker telefonske povezave z Anžijem in Klemijem nismo imeli, a smo tako padli v tlako, da smo kar malo podaljšali, plus pot iz meandra se je bolj vlekla kakor ponavadi. Da je bilo huje, vem, ker imam kombinezon po dolgem času spet strgan, plus v eni od ožin sem napravil napako in pozabil sneti pantin in sem imel vsaj dvajset minut krepkega švica, da sem se rešil. A sem vseeno Tea ujel, ker se je tudi on ujel že skoraj pri izhodu v “normalne” dele Čaganke, tako da sva v bivak prišla skupaj. Tam smo na hitro pomalicali in pičili proti vrhu, a ne prehitro, ker je bila jama tako blatna, kot že dolgo ne. Tudi med vožnjo ven je Teo oprezal za živalicami in mi je vpil dol, da naj pri pritrdišču pogledam kakšnih 40 cm levo in bom videl netopirjevega klopa. Sem svetil in buljil v skalo, pa nič videl in sem že mislil, da me zafrkava, ko sem opazil zadevico. In sem bil kar fasciniran nad obema – klop je prirejen za netopirje, biolog pa za najdevanje majhnih majhnih živalic v blatu, ki jih normalen človek niti pod razno ne opazi!

Na stropni je Teo, ki je plezal pred mano (in se ni preveč pritoževal nad nedelujočo opremo v blatu), poskrbel za malce adrenalina, ko je zaklel, ko sem jaz že bil na vrvi in sem se kar prestrašil. Ker še nisem povsem usposobljen reševalec, namreč! A ni bilo hudega, le v tisti blatni kepi je nekaj narobe prepel in je potem popravil …

Proti izhodu v prvem breznu sem začel riniti šele okoli polnoči in nisem imel popolnoma nobene energije, vse me je bolelo in zeblo me je, kot že dolgo ne, ko je v notranjost pokukal Klemi. Sem bil prepričan, da sta z Anžijem že zdavnaj odšla in sem bil res presenečen, da ga vidim. Pa vpil je dol, da naj pohitim, da se čevapčiči ne bodo shladili! Sem mislil, da se heca, a ko sem z novimi močmi vseeno prilezel ven, sem spoznal, da se ni. Vse je bilo, kot mora biti! Ogenj, pečeni čevapi, pečen sir, čebula, paprika, kruh, radler … Jamarska nebesa! Anži mi je najprej ponudil en blag špricer, da sem malo k sebi prišel, potem sem čevape čvaknil, vmes so pa dečki še kofe scmarili in se mi sploh ni šlo domov! A smo vseeno šli, ker sta imela Anži in Klemi že počasi dovolj, saj sta onadva z akcijo zaključila že pred četrto uro, ko jima je v kaminu zalilo vrtalnik! Sta potem skočila v Črnomelj po malico in pokazala, kako se pričaka tovariše. In sem kar malo solzne oči dobil, ne samo zaradi blatne plastične embalaže raznoraznih jestvin, ki sem jo prinesel iz jame in vrgel na ogenj …

TUKAJ je pa še Teov opis naše male avanturice …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA  OLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA